Živalski druščini (sedem se jih je preštelo s skupaj 16 nogami) je v soboto uspelo zgrešiti gaz do Slemena (na fotografiji) in si ga je zgolj ogledala z Vrtaškega vrha (1898 m). Pingvin zato svetuje vsakomur, ki bi želel pozimi pohoditi Sleme brez nižjega soseda, da po Vrtaški planini vestno opreza za razcepom gazi. Strmina klanca na začetku poti je upravičila svoj sloves in ga vmes še začinila z daljšimi zaplatami ledu (ne, snega ni bilo na začetku nič). Če je druščina zgrešila vrh, je pa ob mraku našla oštirja brez primere. Leva in Mroža je odpravil izpod strehe v precej prešernem razpoloženju … Ime in naslov je Pingvin zamrznil v domačem igluju. Po potrebu ju odtali.

Nove in nove vesti so, podobno kot pri naravnih ujmah večjih razsežnosti, prihajale iz dneva v dan; prvo jutro zatem pa kar iz ure v uro. Po tednu dni se je slika sestavila, novih koscev epohalnega mozaika ni imelo več smisla čakati, pa je bil dopolnjen skladno z verjetnostjo – nekako tako kot arheologi črepinje [...]

Znano je, da znana živalska druščina obožuje kraje na Z. In tako sta Kokoš in Lemur nekega dne sklenila, da bosta seznam okupiranih ozemelj (http://vandramo.net/2011/07/okupacija-v-treh-slikah/) dopolnila s črno različico Z-ja, ki ima s poprejšnjima Z-jema le toliko skupnega, da je na Z. Je drobna packa, ki plava ob obali Tanzanije, nedaleč stran od prav nič [...]

Nek modrec (natančneje: angleški pesnik Thomas Gray, ampak je že stoletja pokojen, tako da ga ne gre spraševati po navdihu) je nekoč dejal: “Ignorance is bliss.” Blažena brezbrižnost … (No, v resnici je spisal: “Where ignorance is bliss, ’tis folly to be wise.”, ampak ljudsko izročilo je ohranilo le del, pa še tega je malce potvorilo.) Če bi se Lev in Pingvin bolje pozanimala o preventivnih ukrepih, ki bi ju lahko ubranile višinske bolezni, kdo ve, če ne bi šinila celo čez višino, ki sta jo kanila pohoditi v Nepalu. Saj ne, da se nista podučila, to ne, toda holistični pristop sta prezrla. Bila sta površna. Če bi bila celovita, bi namreč imela v potovalni apoteki tudi: viagro.

Ilala se je počasi majala na kodrajočih se valovčkih in domorodske družine so se že kmalu po izplutju med lesenimi klopmi razkropile na vse konce in kraje spodnje palube. Kovčke, potovalke, plastične vrečke in pisane bisage so odložili na tla ali jih potisnili na police nad glavami, otroke, vsaj tiste prosto hodeče, pa povečini stresli [...]

Kokoš ni tipična predstavnica svoje vrste. Ne le, da leti – in to prav rada! – temveč jo mika tudi plovba. Po morju ali po sladkih vodah. Tiste tople novembrske dni, ko sta se z Lemurjem klatila po Malaviju, zatorej nikakor ni hotela zamuditi priložnosti, da bi zaplula po znamenitem malavijskem jezeru, ki ni nič [...]

Včasih je treba prekiniti z ustaljenimi vzorci, si je rekla Kokoš. Globoko spoznanje se je (tokrat) nanašalo na cilj sobotne ekspedicije, ki vendarle ne sme spet voditi na Primorsko, k morju ali v zaledje, po tirih Parenzane ali pod rob in za zid. Ruj na Krasu se še ni pordečil, zato pa je marsikje dozorelo [...]

Bilo je neizogibno – če je kdo iz trojice Lev, Lemur in Pingvin kdaj podvomil, da ga občasno daje bipolarna motnja (resda v zelo blagi različici …), bi se moral ta konec tedna dokončno vdati dogmatičnemu prepričanju, da ga. Kako sicer pojasniti njihov nenadni skok iz arene črnine, presežka decibelov in alkoholiziranosti v zavetje zelenja, molčečih ostenij in gluhe tišine v samo pičlih dveh nočeh? No, dobro, res niso padli iz depresije v manijo ali nasprotno, ampak vendarle; hm, kaj pa bipolarna ambientalna motnja? To obstaja? Konec dogme, Pingvin spet dvomi!

Kozica uživa, če jo kdo razvaja. Najbolj ji je povšeči, če se to zgodi kar tako, spontano, ima pa tudi zvite sposobnosti in se tako dolgo vrti okrog vrele kaše, da doseže svoje. Kot je bilo že povedano, si Kozica domači hlev deli z velikoraslo živalco in prav to visokovnebodvigajočo se zver poskuša najpogosteje pretentati, [...]

Prometni znaki “pozor, vidra!”, obilje perjadi, vključujoč peteline, kokoši in piščance v prosti reji, dolgovratne race (ali pa so se pomečkale gosi in race, kdo bi vedel), štorklje in še velik nabor drugih ptic, depresivne sončnice, tolste buče, koruza Olimpik, hiše, pobarvane v slogu ličenja v osemdesetih, penzion O., ter vasi s težko izgovorljivimi imeni, kot so Bolehničiči – vse to sta Lev in Pingvin pritovorila s stoosemdeset kilometrov dolgega dvodnevnega kolesarskega potepa po Prlekiji in Prekmurju v samo dveh skromnih torbah, ki sta ves ta čas viseli s prtljažnikov njunih vdanih koles.