Arhiv za oktober, 2010

Kakor je bilo obljubljeno, je potrebno – za prišleka se seveda to spodobi že po Bontonu dunajske AlterSchüle – razložiti, kako je do tako dih jemajoče preobrazbe pri vrlem Šimpanzu sploh prišlo. Seveda bo bralec sedaj pomislil – na, pa smo zopet pri kafkasijanstvu…verjetno je ležal ves trd v postelji, poslušajoč pokanje svoje lastne kože [...]

Ko sta se Lemur in Kokoš podajala v Etiopijo, niti približno nista vedela, kdo ali kaj ju tam čaka. Kako zmedena sta bila, dokazuje dejstvo, da bi se Kokoš kmalu po nakupu letalskih vozovnic skoraj dala prepričati, da se v Afriko splača podati s kolesom.

V dneh, ko se je po Ljubljani razširila epidemija maratoncev, je Lemur kar zastrigel z ušesci, ko je zaslišal dve imenitni besedi: pronator in supinator. Lemur sicer ni prevelik ljubitelj kakršnega koli mučenja, a superge si tu in tam le nadene in se zapodi med listje v bližjem gozdu; to najraje počne sam, ker se [...]

Leta so minevala, a Lemur in Pingvin je nista pozabila – koze Sonje, ki jima je zastopicljala ob boku na njuni zgrešeni poti na Čuklo nad Bovcem. Takrat se v dolino nista vrnila z vrhom v žepu, ampak s Sonjo (no, ne v žepu, za to je bila vendarle prevelika, čeravno ni bila kaj prida ne visoka ne tolsta). Resda ju je na koncu zapustila v značilni maniri: vidva imata samo avto, pa še palčkast je, oni pa imajo velik avto in še stanovanje zapovrh! Sedem let je minilo odtlej, ko sta se vnovič odpravila na Čuklo, s trdnim namenom preveriti, ali se je Sonja vrnila v hribe in ju mogoče kje čaka z zlomljenim srcem, v upanju na odpuščanje.

Nemško-slovenska druščina je vstala v res hladno jutro in pogrešala toplo ognjišče, četudi jih je skoraj spremenilo v ravno prav dimljene mesnine. Kokoš se je komaj otepla spalne vreče, v katero se je bila skrbno zavila, kajti hlad ji je segel več kot do kosti (kako je pogrešala ogrevano domačo lojtrco, lahko kar sama potrdi), [...]

Že Lafontaine je zapisal marsikatero pretanjeno ugotovitev o živalskih značajih. Bržčas le malokdo ne pozna njegove basni o murnu in mravljici, v kateri je neprizanesljivo popisal murnovo neodgovorno nrav in uboge mravljice marljivost. Medtem ko je lahkomiselni muzikant celo poletje godel, se selil z ene hotelske terase na Jadranu na drugo in se spotoma privijal v objeme bolj ali manj tolstih in vinjenih nemških, norveških in britanskih turistk, se je mravljica pripravljala na zimo.

Ko je kombi tretjič zakašljal in se ustavil na sicer ne prav strmi cesti navkreber, je bilo jasno, da si bo treba oprtati nahrbtnike in kreniti peš do izhodišča. Cilj je bil na dosegu očesa, in če bi lahko sklepali po lahkotnem koraku domačinov, gibonom in oslov, ne prav težko dosegljiv. Lemur in Kokoš sta [...]

˝Hm…..ja, to je to!˝, si je v brk zamomljal Šimpanz in si našobljen prikimal v samopotrditev. ˝Tko in nič drugače, samo naprej!˝, je  – sedaj bolj glasnó in že dokaj nastopaško – zaklical v dalj z vrha krošnje na pol posušenega in od prahu ter saj že skorajda nerazpoznavnega hrasta, ukoreninjenega nekje na obrobju Hoste. [...]

Odkar je Lemur izpred svojega brloga pregnal par zaljubljenih golobov, v njem ni več našel miru. Skozi ga je spremljala misel nanju, zato je bil čedalje bolj potrt, njegov rep pa že čisto oguljen, saj ga je skozi vlekel po tleh. Ker ni znal izgnati nelagodja iz svojega sicer sposojenega brloga (proti plačilu, seveda, dandanes [...]

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …