In vse se začne na Začetku – tudi pri Šimpanzu..

˝Hm…..ja, to je to!˝, si je v brk zamomljal Šimpanz in si našobljen prikimal v samopotrditev. ˝Tko in nič drugače, samo naprej!˝, je  – sedaj bolj glasnó in že dokaj nastopaško – zaklical v dalj z vrha krošnje na pol posušenega in od prahu ter saj že skorajda nerazpoznavnega hrasta, ukoreninjenega nekje na obrobju Hoste.

Zazrt v večerno nebo se je pridušal: ˝Še malo, pa grem! Grem iz te frdamane Hoste, kjer še niti poštenega razgleda nimaš, pfejjjjjj! Pa kam naj prijemljem svoje tace, na te preperele veje?! Kje naj oddremam zdravilnih pol ur´ce po obedu, s kom naj se družim, debatiram, če ni nikjer nobene prosvetljene duše!? Grem, dost mam vsega , metamorfiral bom v človeško podobo!˝  In prav po robato izustil še nekaj, kar nekako ne sodi, da se na tem mestu zapiše…

No, kakorkoli že; nasmeh je takoj zatem razsvetlil njegovo, od nezdravega ozračja Tam zgoraj razbrzdano lice. Pred očmi se mu je namreč v hipu odmanifestirala njegova zadnja seansa z gospo Secretta. Namreč, ta velecenjena gospa je bila za njegovo nadaljnje delovanje ravno tako usodna kot za Isaaca jabolko, usuto z (naknadno s strani fitosanitarne inšpekcije ugotovljene) bolne jablane na njegovo trdo betico – in s precej podobno posledico:obema je postalo Jasno. Ne na nebu (v Hosti jasno nebo, lepo vas prosim…), ampak v betici.

Ampak, po vrsti – gospa Secretta je – sova. Prava, pravcata Lesna sova. In kot pač vse sove tega sveta je načitana…uf, in to kako, uhhhh…! ˝Ima svoj leksikon˝, je Šimpanz nekje slišal… In čeprav se mu niti ob belem dnevu ni sanjalo, kaj to pač je, ta leksikon, se je že slišalo jáko imenitno. Malček ga je zbodlo – a le nekje zadaj v malih možganih – njeno ime; mnnja,  nomen est omen, al´ tako nekako pravijo,ne… A ker se tudi sam ni ravno dičil z oh-in-sploh drugim delom lastnega imena, je ta dvom kaj hitro zatrl v káli.

In pot ju je nekako pripeljala skupaj, gospo Secretta in Šimpanza; kako, bralcu naj ne bo pomembno, naj ga ne obremenjuje in gloda – naj to zaenkrat ostane zavito v tančico skrivnostnosti… Šimpanzu se je kar samó smejalo, ko je ure in ure vpijal njé učenosti; ure, ko mu je v svoji naduti in sovi primerno filozofski drži jasníla pogled. ˝Dobro, sove so brihtne že od Darwina naprej˝, se je hrabril, ˝tudi v slikanicah so vedno übertierisch nad nami preostalimi bebci, a porkamadona (joj, joj, robato je tole, a okolju primerno!), tale je pa načitana že do konca in naprej!˝  Bilo je tudi delno filmofila v tem Šimpanzu, a otompotom…

In vsakič, ko je g. Secretta pod večer zapustila njun skrivni kotiček Tam zgoraj, se je gospodu Šimpanzu od nakopičenega viška energije in pozitivizma zmerno do pretežno sfuzlalo – pred njegovimi letečimi češarki, storži in strohnelim žirom niso bile varne ne mlada, iz Notranjske pravkar priseljena familija kun zlatic, ne večno nasekan gospod Bajlo (lokalno-hostni  pohajkač v podobi zapitega in s hemeroidi bremenjenega medveda), pa tudi kak Dendrocopos medius, širnemu občestvu bolj znan kot detel (razlaga za morebiti tole beročé nogometaše – to je tisti ptič, ki je ponavadi s kljunom zapičen v drevo in se ga sliši: toktoktok…), je navkljub svojemu plemenitemu delu – polnjenju gnezda z lesnim drobirjem –  redno pokasiral okrog kepe dve ali tri. A vse to pobalinstvo je bilo vedno in zmeraj le dobronamerno, prosim!!

In ko je vesel, ko dobi krilaaaa!, Šimpanz tudi zapoje….Oooo, in to kako zapoje! Ubrano, milozvočno, sa patosom, bi rekla njegova sestrična Ćimpanza: dunajski dečki so smrkavci (sicer le figurativno, ali ipak…) zanj!! In takrat se v Hosti ustavi čas – še detel utihne, še gospod Bajlo zbuljeno pogleda in zraven zabrunda, ponavadi vsem hočeš-nočeš poslušalcem, znane melodije. Še prav posebej mu je ljuba ena o džungli, in katero je slišal že pred davnimi leti od rdečedlakavo-kričečega orangutana, Maksla Rožanca (ki je bil, mimogrede, bojda poženščen …: ob dretju-petju in hkratnem nekontroliranem divjanju po Hosti je imel okrog ledij zavezano nekakšen kos blaga, imenovan krilo) – ooo, jaaaaa! To so njegove sanje; živeti v Džungli (o kateri sicer poje pesem, da je bela – no, tu je Šimpanz malce nakremžen, sploh ker pač ne ljubi ravno beline..), med Ljudmi in predvsem na tleh, piti ljudske pijače in peti – no, tu pač ne ljudske! – pesmi.

A ker malodane noben užitek ne traja prav hudičevo dolgo, ga je ravno pri glasnem treniranju vibratte zmotil pogled na kapota….ne volnenega in za čez ušesa, ampak na upravljalca njegovega revirja…g.Pavel Jan mu pravijo. A je vsem bolje poznan kot Pavi. In petja je bilo, čeprav le za trenutek, konec…

 Šimpanz ne ve točno, ali je tako zapovedal gospod Bog ali je imela vmes prste kaka okužba z bakterijami iz obližnjega bajerja (v revirju imajo radi popačenke… – recimo ji mlakuža, po domače) ali pač tako mora biti, ampak Pavijeva zadnja plat je bla razcvetena do amena…Če je to mogoče posledica lezenja vanjo s strani nadebudnih mladcev & nekaterih samic (ne dobesedno, da ne bomo pregrobi!), pa Šimpanz ne da roko v ogenj. Hm, a če dobro pomisli….kaj pa če je vse res!? In se glasno zasmeje svoji hipni domislici in je koj spet ves vesel in zadovoljen. ˝Kaj mi je treba Pavija Jana in tega redkega vejevja, čemu že?!˝ In trdno stisne svojo jekleno, samsko pest  – trdno odločen, da se tako Pavija kot tudi sivega revirja Hoste prav po hitrem postopku znebi!

 Kako pa je gospod Šimpanz čudežno hipoma metamorfiral v človeka in se zategadelj začel ubadati s čisto – človeški vrsti – zapovedanimi aktivnostmi, pa kaj kmalu..