Slava je minljive sorte, a priti do nje je še večji hudič…

Kakor je bilo obljubljeno, je potrebno – za prišleka se seveda to spodobi že po Bontonu dunajske AlterSchüle – razložiti, kako je do tako dih jemajoče preobrazbe pri vrlem Šimpanzu sploh prišlo.

Seveda bo bralec sedaj pomislil – na, pa smo zopet pri kafkasijanstvu…verjetno je ležal ves trd v postelji, poslušajoč pokanje svoje lastne kože in opazujoč odpadanje temnorjavih dlak s svojega života ter ob tem na vse pretege tulil, ker so se njegovi udi podaljševali sorazmerno z rastjo njegove hrbtenjače in desno-stegenske kosti….Nakk, nič od tega! Šimpanz je oblekel pižamo z medvedki, pod večer upihnil svečko v svoji laterni, se pokril z vejevjem bolnega hrasta in ……se zjutraj zbudil kot Osebek! Voila!! Postal je čisto tapravi človečnjak, stanujoč v pravi hiši, z lastnim prevoznim sredstvom in…no,solidno službo…Če bralec verjame temu čudežu, je to Šimpanzu itak samoumevno, če pa je do te neverjetne transformacije nejeveren, mu pa bodi prav, sam si je kriv!

 A Šimpanz se od danes naprej ubada s prav posebnim izzivom: kako postati Pozer….Namreč;  itak že stereotipni vrabci, golobi  in preostala ptičád vrešči, da je On pevec. Oziroma rad-bi-bil-pevec.. In v ta namen obiskuje vaje lepopetja, imenovane učeno in internacionalizirano SLS. Naj se bralci ne primejo za glavo – sicer je že res malce v letih in bližje senilnosti kot začetku pubertete, a da bi se na ta leta pričel kititi s perjem kvazi-politikantarstva…no, resnosti, prosim!

In te vaje naj bi ga izstrelile…; ne ve sicer, če po tirnicah kalibra tipa Vili Resnik, ampak tja med raznorazne medijske mogotce in njih elektronske in bralne medije pa vsekakor – a med čimmanj obskurne; ne da se Šimpanz dajati v zobe in v posmeh! In njegova vzpodbujevalnika v podobi nadebudne učiteljice in njenega – Howdy! – nashvillskega prijatelja sta mu dala vedeti, da sicer nastavke ima odlične (bralec, pozor: brez grešnih misli!), a da mu še malček manjka ustrezne Poze. (glej vsebino prejšnjega oklepaja…!).

Rešitev z-agate pa je baje sila enostavna – ogledalo. Špeg´l. Ko je za ta edini še manjkajoč kamenček v mozaiku Slave Šimpanz izvedel, je malce izbuljeno pogledal – kako, s špeglom na oder?! Priklon, pozdrav, kaj pa potem?! Pel bo že, nekako se bo že slišalo, a kako naj na odru pozira z ogledalom? Pod kotom in v žaromete držoč ga, z obema rokama ali okrog vratu obešenega, naj z njim zapleše, ga naj meče v zrak? Naj bo ogledalo damsko, vetrobransko od Zastave Skala (da se ne opazi mrtvi kot zaodrja), naj bo ukradeno od ortodonta, naj bo brušeno, motno…Hudiča, toliko vprašanj, dilem, kot v poemi Nad mestom se dani…!

Že so se mu na čelu pojavile prve potne srage, ko ga s prijaznim glasom odreši njegova (m)učiteljica: neee, Šimpanz, ne boj se! Le doma poj, vadi pred njim, in se tako nauči pozirati, koketirati z občestvom! Ajaaa…uide Šimpanz malce trapast medmet.. Kaj mu torej preostane drugega, kot da se sprijazni s to na še neuhojeno trnovo potjo Slave, s samoodrekanjem in žuljavimi rokami. S tihim patosom se je spomnil na dogodek iz rane mladosti, ko mu je bilo v zibko položeno, da bo pel kot Slavec in užival v soju žarnic in sveč…No, malce meglen je sicer res ta spomin; Šimpanz ni ravno prepričan, če ni o tem le prebral, pa še za nekoga drugega bojda da se je šlo, a komu mar za malenkosti!

In ko je ves naspidiran stopil v svoje pribežališče, ga je takoj potegnil ven. Imel ga je v omari. Že leta ga ni uporabljal…Starega in velikega, lesenega, pa še njegov ni bil…. Z njegovih robov je z ultrafibré krpo obrisal prah, ga obesil na steno in začel z pozerskimi gibi in se pri tem opazovati…Bralec…?!? O Ogledalu teče beseda, prosim!!

 In nato pesem steče….Popevkarsko ukalupljena, primerna za egoistično izvajanje, sobno-jakostno uglašena ( Šimpanz je uvidevna & koristna žival za vsako družino…), ne meneč se ob tem, da ga mogoče avtorji pesmi obtožijo za nezakonito izvajanje le-teh (ker Šimpanz ne verjame, da se ga je slišalo do Kanade, Kalifornije ali pa celo v onostranstvo, in to direkt na ušesa rajnkega moža, slišočega na ime Frankie..).

Dobro, naučit se besedila bo že šlo – kljub relativno opazno izraženi umski zakrknjenosti njegovih malih možganov in zmerno do pretežno bedne razvitosti njegovih sivih celic (Agata bi se obračala v grobu…. – pa Šimpanz jo je tako jako rad prebiral, a odnesel bore malo od nje..) – kaj pa gibanje? Tu je Šimpanz v dilemi: kako se vizualno čimboljše predstaviti zahtevni publiki, kakšen stil privzeti za svojega?!  Naj bo to mahanje z rokami po zraku v stilu vihtenja meča Luke Skywalkerja ob epskem boju s črnim fotrom, ali naj bo gibanje rok podobno potegom pištol Gary Cooperja v Točno opoldne? (zopet opomin, da je kljub metamorfozi ostalo še nekaj filmofila v njemu…) Naj bo Šimpanz plešoč kot ciganska mećka, naj bo statičen kot David, naj ubere taktiko štanfanje odra ali mogoče panzer-tanz?! Da od načina pogledovanja po najboljši publiki Šimpanz sploh ne razpreda – naj bo le-to buljajoče, kot pri zabodenem biku, naj bo polodprto, tki. bedrač-evsko zakajeno ali celo dalmatinsko?! V tem primeru ga je nasankal, ker so pri uporabi le-tega načina strogo zapovedane zaprte oči in od tu je le še korak k izgubi orientacije in padcu z odra na gofljo…Joooj, koliko vprašanj, kariera je na kocki!!! Sedaj Šimpanz občuti v popolnosti, kakšna je cena Slave!

In ker navkljub mnogim več ali manj neuspešnim poizkusom, popitem piru in motivacijskem treningu pod noč še vedno ni imel pojma, kaj naj s svojimi okončinami počne, se je kaj hitro spravil pod kovter in si za pr´mej zapovedal, da se bo zjutraj prebudil z do potankosti izpiljeno idejo o Pozi, katera bo definirala njegov scenski spektakel. Živi bili & vidjeli!