Kdor visoko leta, slej ko prej pade na podkontinet!

S tem vobče znanim aksiomom se je Šimpanz pripravil na – ko je izvedel dva dni prej, kam leti in za koliko časa, je najpreje ene dvakrat na debelo požrl in za kratek čas zapadel v trenutno hipertenzijo – potovanje Tja. In pri tem se začel počutiti jako pomembno – namreč, iz Dunaja  (ali iz Dubaja – hm, zdele je pa malce v dvomih…) so mu uredili vizo ali nekaj temu podobnega, iz lekarne so mu prinesli pok ˝arcnij za s sabo˝ , bazirajočih predvsem na črnem oglju (ne kaka afroamerican varianta Colgate-a, op.a.).Zakaj ravno na tem produktu – praktično stoletja pridobivanem v njega rodni dolini – je izvedel, ko je prišel na ˝d fejs of d plejs˝. Ampak, počasi…počasi se žaba kolje…!

 Torej – najprej je bilo z jeklenim ptičem nujno odfrčati v deželo Gotov, Sasov ali podobnih poganov – ne sicer v nek Gelsen…kaj že….Gelsenšaft (ein Moment Bitte – alles Gute für Sie, unsere Leser aus dieser Stadt!!), od tu pa, pozor, dragi.. …upam,da…..bralc-I!, v daljnjo Koromandijo.

In letel je udobno, da bolj udobno ne bi mogel – in ves zadovoljen in kar malce pomemben je kaj kmalu zavzel ležećki stav, se nekje nad Kaspijskim barjem spopadal s podtlakom iz lončka za mleko, ki je le-tega izstrelil namesto v skodelico direkt na njegov fris, z užitkom požiral Armageddon in poslušal Jefferson Airplane. Hm, kako primerno, kajne…In tudi tistih 9 ur i kusur leta mu je minilo, kot bi mignil!

In nato je prispel…v Novi D., sred´ noči. In takoj zapadel v evforijo, saj so ga milo božali –  iz zvočnika na sto decibelih doneči – grleni glasovi lokalnih Talentov. Sitar pa ga je itak takoj asociativno utelesil v samega, po ˝poznanosti˝ tretjega Hrošča…Oh, my sweet Lord, kam hudimana so mene poslali, si je kar naglas pomjamral – saj razumel ga itak ni nihče…!

In ker je bil zmerno do pretežno medel v svojem počutju, je zavzel zopet že iz léta poznan položaj telesa, si pod glavo podložil HP (ko bi skupnost Ljudi vedela, kako prijetno se ga da postavit pod glavo in na njem zapasti v sen, ga ne bi uporabljali za tako minorna opravila, kot so tipkanje in Like-anje…) in poizkusil…no, le pozkusil ene dve kitici….Pa se je na klopi ponosno vzravnano usedel, vehementno pogledal po okolici in …jamral samemu sebi naprej…

No, naj Šimpanz preskoči še en let proti notranjosti Koromandije – za omenit je sedaj post-wilkommenn-ovsko (das ist für dich, unsere lieber Genselšafelčan!!) stanje duha pri njemu..Ko se je kako debelo uro torej vozakal s svojimi začasnimi ˝domaćini˝ mimo tukajšnje-variantnih favel, mimo fantastičnih prizorov bizzara, vrednih samega Kusturice in v svoje nozdrvi vpijal – kaj na reče tu Šimpanz – no, Vonj nečesa, mu je nekaj časa po še vedno zblojeni betici švigalo vamo-tamo le eno: kaj hudiča naj ušpiči, da bi mogoče pa šel malce nazaj v Frankfurt, po možnosti še tisti dan – se mu je zazdelo, da je pozabil plastenko in vrečko čipsa na pult ob Check-inu; pa se mu je kaj hitro ta misel razblinila…In se je prepustil trpkem trenutku, kaj pa naj bi storil…

In ko je še taisti večer prišel do spoznanja, da bo večji del svojega delovnega dopusta, praktično Preventivnega oddiha na račun firme, prosim lepo!!, pohajal naokrog lačen – je razmišljal: hm,počakaj: ali štrik, mogoče HF kislina, tudi samozadavljenje zna biti učinkovito,če pravilno stisneš in si pri tem vztrajen, ali si privoščiti luksus in spiti 5 litrov vode iz obližnjega potoka, ob boku kravam in psom, – kaj izbrati, da bo konec tej muki…..Dišave in začimbe, katere dajejo v hrano Tam živeči, so mu namreč že po prvem pogolt–u skorajda izstopili na vhodu v goltanec. Enostavno – njet dobže… Tanduri čikn, roti, sladoled s kardamomom ali s čim in podobne novotarije so ga pač prignale na rob….

Aaaampak – ker vedno na koncu prav vsakega predora posije luč, se je rešitev seveda prikazala tudi njemu. V obliki – hm…..toasta in rezin sira ter kitajske kuhinje…

Čez dan je namreč konzumiral takrat neverjetno okusen toast s ponavadi tremi rezinami topljenega sira, ob večerjah v hotelu zvezdniškega imena (in tudi – pohvalno!, zelo čistega) Beverly Hills pa si je redno privoščil kitajske specialitete – in ob prehranjevanju in vsakovečernem pitju skoraj tričetrliterskega piva ob tem veselo kramljal z natakarjem, bolj uslužnim kot Roomba – domači robot.

In kateremu je seveda omemba imena dežele, od koder Šimpanz prihaja, privabila ekstra nasmešek na njegov itak vseskozi nasmejan obraz – na vprašanje, čemu sedaj ta hehet, pa je odgovoril: sounds like some kind of a new Planet!! In zatorej sta se rajši posvečala bolj njemu bližjim tematikam, kot so pomen religije v vsakodnevnem življenju, kriketu in natakarju otročje logičnih pravilih igre in nezaobilaznem Bollywoodu – o Šarukkanu ve od takrat Šimpanz veliko, skorajda toliko kakor o Sačin Tendulkarju…

Dnevi so tekli, kot bi mignil – tudi iz neba je teklo, po parkrat na dan, če pa ni, je teklo pa po hrbtu. Šimpanz je sedaj vse stoično prenašal ter ob tem že iskreno predel od užitka, da je Tam; užival je v dolgih debatah in filozofiranjih s Tam živečimi ljudmi, opazoval preganjanje strupenih kač iz okolice njegovega hotela in tudi iz sprejemnice firme; jedel šunkatt-o na italijanski specialiteti sredi mesta (kjer sta pred vhodom v ta hram stala oborožena stražarja – žal verjetno iz bojazni,  da koga iz domačega življa ne zamika slučajno priti noter in omadeževati prostor…), se uprl skušnjavi in pil le ustekleničeno vodo; ob odprtem avtu skorajda stisnil francoza lokalni kravi, ki je pomolila svoj jezik skozi odprto okno suzukimarutija, ki je drvel svojih 70 na stensko uro tudi po obvoznici – več ni nekako zmogel; se dodobra navozil vsak dan kot kopilot v taistem vozilu in se čudil spretnostim vozečih; ˝hrepenel˝ po poroki v dvorani, na vrhu katere je postavljen frčoplan, ki služi kot rezervoar za vodo, če jo veseljujočim slučajno zmanjka..;užival v štetju oseb na motorjih – zmagovalna familija je štela 6 članov in se skratka počutil – ne Olimpic, ampak Hiiiiigh….. In kar naenkrat so mu zvoki sitarja iz začetka zgodbe postali prav všečni, prav zares!

In ko je prišel dan slovesa, ko je Šimpanz – ponavadi kar zmerno vešč v besedovanju – ob pozdravnem govoru povedal le dva stavka, nato pa se mu je nekaj zataknilo v grlu,v očeh pa nekaj nabralo…takrat pa si je Šimpanz  za prmej priznal: lepo je bilo iti Sem!! In se kar težkih korakov odpravil nazaj, nazaj v planinski raj…Kateri bi pa se kaj kmalu razblinil že na čakanju odleta nazaj v Novem D-ju, kjer je ob polnoči naletel na hordo ducat nasekanih, über piskajoče prepevajočih in v – ni mogel verjeti svojim očem! – podalpske irharce napravljenih avstrijanskih šem, starostnega razpona od 7 do 77 let. In zaklel prav pristno, tako, po Središč-ansko – m..k….,sem pa že rajši Hindu, kot pa tak´le Zieg-Malar!

No…čeravno si je pa Šimpanz pošteno privezal dušo, ko si je na predzadnji postaji do doma – po dolgem letu od Tam daleč – ob šestih zjutraj na avstijanskih stolih in mizici privoščil avstrijanski marmeladni kifeljc in pa avstrijanski kofe…..