Lemur had a dream

Valjal se je po snegu in kobacal, spuščal po hribu navzdol, dirjal spet navzgor in spet navzdol in navzgor in navzdol in navzgor in navzdol (zdaj se sprašuje, kolikokrat mora to ponoviti, da bodo bralci, tudi spami dvomljivega slovesa, razumeli neskončnost procesa, vendar bo raje odnehal, da mu ne bi popustila vnema po opisovanju pravljičnega doživetja). Sonce je zajetno obsijalo bele planjave, ki so se lesketale kakor posute s swarovski kristali, le drevesa so molela izpod odeje in dodajala še en odtenek kičasti belo-modri kombinaciji. In … bilo je toplo, Lemurju na kožušček pisanih prijetnih 25 stopinj Celzija …

Najbrž si ni treba predstavljati v nebo vpijočega razočaranja, ki ga je preželo, ko se je prebudil. Pod pernico je bilo še varno, tudi v njegovem za zimske razmere primerno ogrevanem brlogu, toda zunaj?! Sivina in grozljivih nekaj okoli ničle. Ni vedel, ali je bilo nad ničlo ali pod njo, pa saj niti ni bilo pomembno – bilo je PREMRZLO! Na drugi strani okna pa vse prej kot idila: sivina asfalta zlepljena s sivino neba, niti bližjega njemu ljubega hribčka ni bilo videti, drevesa so zamrznjena izgubila še poslednje odtenke barve. In kar je še huje – moral je ven. No, pravzaprav se je za to prostovoljno odločil. Za teden dni se je namreč prepustil precizni organizaciji Pingvina, ki je za tisti dan odmeril pohod v hribe. Še dan prej ga je obdaril s prelepim dnem pod skalco, kjer se je Lemur kar topil od ugodja na toplem, tokrat pa … Da sonca ne bi bilo, ni niti pomislil, kajti Pingvin se tu ni zmotil. Toda mraaaaaz! Odgrnil je pisano odelo in se osredotočen, da mora vstati z desno nogo, odvlekel s postelje (ki je – čeprav je Lemur že nekaj časa v novem brlogu in se ravnokar sprašuje, ali je to že opisal – še vedno precej pritlehna).

Odločen, da ne sme več pogledovati ven, dokler ne pride res tja, je začel zbirati kramo in obleko, jo tlačiti v rukzak, mislil pa ni sploh. Zato je tudi, še preden se je tega pravzaprav zavedel (in pri tem se iskreno opravičuje soudeležencem v prometu), prispel pred vrata visokega igluja, ki ga Pingvin in Lev delita z analize vredno bero najrazličnejših bitij. Pingvin je bil kot vedno na poskok, Lemur pa čedalje manj zaskrbljen zaradi kroničnega pomanjkanja volje in neizmernega strahu pred mrazom. Tofsi je poslušno odbrzela po gorenjski avtocesti, sivina pa se je počasi začela odmikati, vse dokler je sonce ni zanesljivo premagalo in obsijalo špičke, ki so rezali modrino neba.

Vzpon na Vršič je bil premagan kot za šalo – Tofsi to še vendarle zmore – in na odskočni točki sta Pingvin in Lemur za njim odskakljala s špičkami na nogah, ki bi jima jih zavidali vsi omembe vredni fuzbalerji. Debela snežna in strmo pobočje sta kar klonila pod njunimi strumnimi koraki in kot za šalo sta prišla do prve prelomnice, kjer sta srečala skrivnostno žival. Medtem ko sta onadva strahoma zrla navzdol, se je Ono kar s smučkami neustrašno pognalo nizbrdo. Lemur in Pingvin sta podvig pozdravila, sama pa se raje ozrla navzgor in šla Mali Mojstrovki (tokrat že v drugo: http://vandramo.net/2009/01/mala-mojstrovka-ali-tradiciji-se-ne-gre-izneveriti) naproti. Lemur, ki špičk na nogah še ni vajen, se je tu in tam opotekel, in to poskušal skriti pred Pingvinom, ki od časa do časa ni mogel skriti zaskrbljenosti – pa ne toliko zaradi nevarnosti, v kateri bi se lahko znašel Lemur (ki je velikokrat, milo rečeno, prelahnega koraka), temveč zaradi zaveze Levu, da bo neuko žival pred sabo poučil o varnem padcu (Lemur ima na tem področju zelo raznoliko zgodovino: http://vandramo.net/2009/01/pakleno-lemurjeva-izpoved-o-prvem-padcu).

Toda Mala Mojstrovka je bila lahek zalogaj in povzpetnika sta hotela več – kar ponujala se je še Velika Mojstrovka. Podzavestna zaskrbljenost, ki se je znova prikradla v labirint Pingvinovih misli, je malce zresnila njegov pogled in Lemur je vedel, da bo moral enkrat pasti na cepin, s katerim je bil seveda tudi oborožen (pa čeprav je šele nekaj dni prej izvedel, da so dereze in cepin kakor bik in štrik). Tik pod ta Veliko je Pingvin zaukazal padec, Lemur je ubogal in računal na to, da bo učitelj zamižal na obe očesi. Rečeno-storjeno (zlasti prvo) in skrbi ni bilo več, le še polna oprema v polni uporabi. Ustaviti ju ni moglo niti potencialno zadnje nespodobno povabilo, o čemer je žgolela še ena čudna žival v tropu njej podobnih. Velika Mojstrovka je klonila še toliko bolj, ker je bila pot utrta kot do Lemurjevega brloga in znova sta se znašla na vrhu. Kaj pa zdaj? Misli so se transformirale v predlog: Še Zadnja (Mojstrovka)?

Pa sta šla (spet) in hvaležno razmišljala o tem, kako je dobro, da si je narava omislila kar tri Mojstrovke. Na poti na Zadnjo resda nista pristala na zadnjici, ju je pa vendarle malce ukanila in zvabila na stara misteriozna pota tavanja (bera teh zapisov je tako zajetna, da zvestemu bralcu svetujemo potrpežljivost med blodenjem po izgubljenih in včasih celo najdenih poteh). Ravno toliko, da so se Lemurju zatresle hlače in je začel razmišljati o tem, kako da že mora pasti, da ne bo zgrmel nizbrdo in za sabo potegnil še gmoto snežne odeje, ki nikakor ni bila tako topla kot v njegovem brlogu. A sreča je baje na strani drznih in drzno sta se vrnila na prava pota ter nazadnje obsedela na ta zadnji. Tokrat povsem sama, a ne osamljena, brez nespodobnih povabil, a nespodobno zadovoljna.

Lemur se je na poti navzdol skorajda prekopicaval, kakor bi bilo 25 stopinj Celzija. Na toliko ga je res zagrelo, kajti njegov lahen korak je bilo treba nenehno krotiti, kar ga je transformiralo v opotekajočo se Nerodo. Še dobro, da je Pingvin na snegu bistveno spretnejši in je reševal čast odprave. O Prehladu pa takrat nič ni rekel.