Veliki dar

Po babjem vzponu na Babo je dobil Lemur še večje skomine po “zelo zahtevnih označenih poteh”, kakor se strokovno imenuje velikanski kup skalovja (v bolj ali manj trdni obliki), po katerih je speljana jeklenica (ali lepše: zajla). Zato se je, še preden je dodobra popustila bolečina v bedrcih, začel pogovarjati, kam bi naslednjič odskakljal v prelepi vijolični čeladi, ki mu jo vsakič znova posodita Pingvin in Lev in mu najbolje pristoji, če je malce poveznjena proti levi.

Predlogov je bilo več in šli so skozi številne procedure, prestali premnoge proceduralne zaplete, povezane z najrazličnejšimi dejavniki tveganja, na koncu pa je obveljal Pingvinov predlog (le kaj bi brez njegovega hvalevrednega angažmaja – beseda je uporabljena namerno, da ne bi zaradi svoje silovite grdosti poniknila v pozabo): Pojdita na Kopiščarjev Prisojnik! In sta šla – tokrat se je v Lemurjevo limuzino po imenu Tofsi na sopotniški sedež usedla dolgorasla sloka žival, ki slovi po vztrajnosti. Ker je to lastnost, ki Lemurju še zdaleč ni blizu, tudi ne ve, kako se imenuje ta žival, zagotovo pa je kakšen ptič selivec, saj se nenehno odpravlja na pot, zdaj pa celo razmišlja, da bi za vedno ostal drugje.

Še preden se je pot začela, je Lemur pokazal svojo pravo naravo: cesto proti Vršiču so zasedala vozila, polna turistov in druge zalege, ki se je tisti dan očitno ravno tako hotela gnesti na vrhovih. Godrnjal je in preklinjal kot stari pijanec, da ga niti sopotnikovo prigovarjanje ni moglo pomiriti. Šele ko mu je ukazal, naj ustavi, da si umiri pogled na ajdovski deklici in oknu, skozi katero naj bi prav tisti dan splezal, se je jeza malce razkadila. Ptič pa je zadovoljno začel delati fotoalbum. A ko je odšel eden avtobus, se je priklatil drugi in k sreči je bilo treba kmalu ustaviti ter pustiti vozilo na parkirišču, preden bi se srboriti šofer razpočil. Ko sta se vandrovca prebijala skozi vso kramo, ki sta si jo nameravala obleči in oprtati, sta mimo pripeljala še dva – Pingvin in Lev! Lemur se je takoj počutil varneje. Četudi sta bila namenjena na nasproti ležeče vrhove, in to po poteh, ki niti imena nimajo (Lemur se izgubi že, če samo razmišlja o tem!), sta bila blizu in navsezadnje bi jima lahko zaklical, ko bi obvisel nad kakšnim breznom, držeč se poslednje vejice samo z repom.

Z besedami, da je nemara to njun poslednji dan, sta se vendarle poslovila od Leva in Pingvina in šla za označbo, ki je kazala: Prisojnik (skozi okno). Odskakljala sta, dokler se je pač skakljati dalo: do stene. Končno je bil čas za lepo čelado (Lemur, ki da veliko na videz, ima za take – in vse druge primere – tudi vijolična sončna očala, zato je bil na sploh ves v stilu), plezalske podvezice (tudi tukaj izstopa kombinacija z vijolično) in povsem novo samovarovalno reč, čudovito rojstnodnevno darilo od vemokatere druščine. Med tem ko se je Lemur samovšečno ogledoval in malce pozabil na svet okoli sebe, se je približala skupina – turistov! Lemur se je boril s stereotipi, ki jih je sprožil pozdrav Ahoj!, a ni si mogel pomagati. Ptiča selivca je začel preganjati, češ, to zalego je treba prehiteti, preden se bodo usuli na naju. Bežala sta, dokler si spet nista izborila časa in prostora samo zase. Sebičnost do neba! Plazila sta se po skalah, sledila markacijam (Lemur se je resda večkrat tako poglobil vase, da je kakšno markacijo spregledal, potem pa preganjal ptiča selivca, da reši zagato), zatikala samovarovalne reči na zajle, se fotografirala in nasploh lepo imela. No, malce manj, ko so se približali osvajalci, ki so tisti dan deželo nad Vršičem naredili česko. Takrat je Lemur nemudoma pospravil svoj mali fotoaparat, njegov osebni frisbuk, in začel bezljati. Verjetno je sovandravca spravljal v obup, kajti komaj je ta izvlekel svoj fotoaparat, že je moral naprej.

Pod oknom je bilo najlepše, fotosešn od spredaj in od zadaj, česky sen je tokrat moral počakati – pa čeprav je padalo kamenje! Onstran okna še lepše, prečudovit greben, na robu slabosti, Lemur ni več vedel, kaj bi še slikal, tako osupljivo je bilo. Zataknil si je fotoaparat za pas (od koder je sicer nekajkrat nevarno spolzel, a se vedno poslušno ustavil na tleh) in se začel ozirati na drugo stran gora. Pingvin in Lev sta mu namreč malo prej poslala sporočilo s pozdravi s Travnika … Zadnji čas, da jima odgovorim, si je mislil Lemur, snel počasi snel nahrbtnik, da bi iz njega vzel še eno moderno napravo. Naenkrat mu nekaj pade na tla. Fotaparaaat! Že je kazalo, da se bo, oblečen v mehko oblekico, znova lepo ustavil, kakor se je poprej … Toda … Lemur je obnemel, kajti potem, ko se je narahlo odbil od tal, se je še enkrat in nato prav počasi odletel v prepad … V slovo mu je namenil le nemočen pogled in poklapano odkorakal naprej. Brez odvečnih besed. Lemur je bil zelo žalosten, nekoliko ga je potolažil le sovandrovec, ki je s svojim (veliko večjim primerkom) ovekovečil otožnost. Ostal je samo še vzpon na vrh, Lemur je hitro stopal, manj navdušen kot prej, z mislimi pri izgubi. Iskal je vse mogoče razloge, zakaj je to dobro, a na koncu sklenil, da očitno moral biti to njegov dar gori.

Žalost se je spremenila najprej v pomirjenost, potem v jezo zaradi pogoltnosti gore, in ko je sovandrovec že obupaval (vrh so namreč objeli oblaki) in se zleknil na kamen, ki je še najbolj spominjal na udobno ležišče, je Lemur odhitel naprej: Nikamor ne grem, dokler temu Prisojniku ne povem svojih!* In četudi je – roko na srce – jeza do vrha malo popustila, mu je zgoraj spet zavrela kri: ne le, da ji imel tega intimnega trenutka zase, temveč je zaslišal v pozdrav: Ahoj!

*Besedišče je bilo v tem primeru veliko bolj sočno, vendar ga zaradi vzgojno-izobraževalne naravnanosti tega portala nismo dobesedno navedli.

P. s. Lemur besedilu tudi tokrat (čeprav zdaj iz razumljivih razlogov) ne bo priložil fotografij.