Našpičeno

Po dolgem premišljevanju oz. bolje rečeno hihitanju iz ozadja ob prebiranju vandrarij iz kokošljih, pingvinjih in lemurjevih logov, se je tudi Kozica odločila, da stopi iz sence. In kaj je bolj primernega kot zmagoslavni trenutek (no, v resnici je bilo bolj za celih devet ur zmagoslavnih trenutkov), ko je kljub svojemu strahu pred vsem kar diši po visokem, skupaj s tropom ostalih žival’c stala na zašiljenih vrhovih, ki vsekakor presegajo višine, ki jih zmore Kozica.

Kozica zadnje čase iz povsem neznanih razlogov neprestano preizkuša, kako visoko »lahko leta« (in pri tem slučajno ne pade preveč nizko). Letos ji je celo uspel veliki višinski podvig in to brez kakšne posebno prestrašene tresavice zaradi katere bi običajno stokala in jokala kot da bi jo trpinčili z bogvekakšnimi mučilnimi napravami iz srednjega veka. Kako zelo se Kozica boji višine, pa tudi globočine, je dokazala tudi prejšnjič, ko se je pustila prepričati v topšitično soteskanje po frajtonarci. Preden si je upala pognati se v globočine, je kar nekaj časa stala na polički in poleg krokodiljih solz iz svojega zadnjika spustila celo tisto, kar povzroča vonjave, ki bi jih težko opisali kot zelo privlačne.

Za Kozico bi lahko rekli še, da je precej lahko vodljiva žival’ca in se jo da s presežniki v stilu »noro lepa tura« hitro prepričati, da se pridruži tropu, pa čeprav je pričakovati tudi strašljive višave. Tako je bilo tokrat, ko si je brez velikih skrbi na rame oprtala svoj nahrbtniček in se odpravila na Zeleniške špice. V kosti ji je še dodatno vlilo poguma dejstvo, da sta se osvajalnemu pohodu pridružila tudi Pingvin, ki so ga prav tako prepričali podobni presežniki v opisih (pred odhodom je Pingvin namreč natančno prebral vse zapise o tej turi, ki jih je moč najti) in Lev, njen vzornik kar se skalnatih površin tiče in tisti, ki jo je pred leti prvi nagnal na štrik in v skalo, s katero je zdaj malce zasvojena. »Če gre Lev zraven, potem smo pa varni!« se je še enkrat potolažila Kozica, saj ve, da je Lev vedno dobro opremljen z vsemi varnostnimi napravami, ki bodo Kozico v primeru, da jo bo napadel gospod Znotrajvotelinzunajganični, spravile v dolino.

Zgodaj zjutraj je tako v svoj mini nahrtnik spakirala vse, kar je po njenem mnenju obvezna oprema za takšne podvige: plastično vrečko v kateri po novem prenaša vodo (strokovno se ji baje reče meh), en, dva, tri, štiri ogrinjalca za njeno kozje telesce (Kozica je namreč bolj premražene sorte in nikoli nikamor ne gre brez vsaj treh slojev, s katerimi lahko ogreje svoj pogosto drgetajoči kožušček), mini prigrizek (kaj več v svoj nahrbtniček ni mogla stlačiti), alpinistično opremo, ki jo je vanj zložila po navodilu drugih, bolj izkušenih žival’c, za vsak slučaj pa še kapo, rokavice, termofolijo, ki ima baje odlične termoizolacijske sposobnosti (vsaj tako piše na embalaži in Kozica brez pomislekov v to verjame), pa čelado, ki jo je prav tako vzela na zahtevo izkušenejših.

Panična, da ne bo zamujala – spet (tega sicer ne mara, ampak jo višje sile v podobi visokorasle žival’ce s katero si deli stajo, vedno pripeljejo na dogovorjeno mesto z najmanj 15 minut zamude), je nervozno preganjala žival’ce, ki so padle pod njeno okrilje, da jih dostavi na mesto odhoda. Že pred štartom jo je malce stisnilo pri srcu, ko se je iz črnega Levčka na štirih kolesih privlekel Lev, tih in s še precej rahlo odprtimi očmi. Kozica je v tem prepoznala znake zaskrbljenosti in začela so se ji potresavati kolena, vsa štiri hkrati, da je komaj stala. Še dobro, da je k njej takoj priracal Pingvin, ki je očitno prepoznal znake rahle panike in ji pojasnil Levov status: Zaspan.

Žival’ca, ki so jo ostale žival’ce izbrale za vodjo odprave je z vso resnostjo pristopila k stvari in nagnala trop navkreber (s prizanesljivim tempom do zaspanih in manj športno našponanih). Kljub zgodnji uri so žival’ce korakale strumno, razen Leva, ki bi se brez pomoči svojih palic najbrž večkrat prekucnil čez kakšno koreninico, vejico ali pa svoj rep. Pod vznožje Špic so vse prišle spočite, najbolj zmatrani so bili njihovi jeziki, saj so jih celo pot intenzivno vrtele, kar se je kasneje, pri sestopu, izkazalo za popolnoma nespametno. Peščica žival’c se je namreč celo pot dol spraševala, če so res na pravi poti, prepričanost v lastno orientacijo pa jim je še dodatno izpodbijala čudežna Levova aparaturca, ki je ves čas kazala, da so pravo linijo zgrešile za vsaj pol kilometrčka.

Od vznožja do vrha se Kozica bolj malo spominja. K temu je pripomogla njena izjemna osredotočenost na največ deset centimetrov predse, krčevito oprijemanje skale z vsemi štirimi kopitci na mestih, kjer se ji je zdelo grozovito nevarno (če je to res bilo, sicer ne bi vedela zaradi tiste osredotočenosti omenjene prej) in zanikanje, da prepadne strmine okrog nje obstajajo. Kot žival, ki je vajena nekomu slediti (pastirju, drugi kozi z zvoncem ali planšarskemu štirinožcu) je tudi tokrat zvesto sledila vodji odprave oz. bolje rečeno eni od živalskih zadnjic, ki jo je imela tik pred nosom, saj v taki skoncentrirani drži dlje ni videla. Tu in tam je opazila zaprepaden pogled Leva, ki se mu je vsaka skala zdela kot plast cenene napolitanke iz Hoferja, ki samo čaka, da se odlušči od naslednje plasti. Pametno se je takrat odločila, da bo svoje oziranje naokrog skrajšala še za kakšen centimeter, saj bi v nasprotnem primeru morala v tej zgodbi spet pisati o tistih stvareh, ki pridejo iz zadnjika.

Spomin so ji skušale osvežiti žival’ce naslednje dni, ko so ji poslale slikovni material kot dokaz o zašiljenih vrhovih, ki jih je baje premagala. Baje pravi Kozica zato, ker jo ta slikovni material ni povsem prepričal, spomin pa tudi ni nič bolj živ zaradi teh dokazov. Po njenih oreškastih možganih sta se začeli potikata dve vprašanji:

1. Je mogoče slikovni material s Kozico, ki se široko smehlja na vrhu ene od špic okrog nje pa praznina, čisti konstrukt?

2. Če je omenjeni slikovni material povsem pristen, kako za vraga so jo prepričali, da je brez po**anih hlač prišla na vrh? Ves čas se ji zdi, da so si morale ostale žival’ce pri tem pomagati s kakšno praškasto ali temu podobno omamljajočo zadevo, ki so jo stresle v njeno plastično vrečo z vodo. Ta sum potrjuje tudi njen širok nasmeh, ki ga je zapaziti na skoraj vseh fotkah. Najverjetnejši krivec za takšno stanje je po njenem mnenju visokorasla žival, s katero si deli slamnato posteljo v staji. Znano je namreč, da si tudi sam kdajpakdaj pomaga s kakšnim »ta smešnim«, kot bi se izrazila ena do soudeleženih žival’c, ki se mu pri tem še kako rada pridruži.

Ta misterioznost najbrž ne bo nikoli razkrita, zato se je Kozica odločila, da je najbolje, da je noro zadovoljna s svojim novim dosežkom in se je že začela važiti naokrog, kot je to v njeni navadi.

P.s.: Tudi tokrat je ena članica odprave (štirinoga žival’ca, kateri bi ustrezal človeški alterego kakšne kronane glave) ostala na trdnejših tleh. Kaj je počela se ne ve natančno, sum pa obstaja, da je bila z vsemi štirimi tacami na volanu na roadtripu nekje po Kamniški Bistrici.