Prometni znaki “pozor, vidra!”, obilje perjadi, vključujoč peteline, kokoši in piščance v prosti reji, dolgovratne race (ali pa so se pomečkale gosi in race, kdo bi vedel), štorklje in še velik nabor drugih ptic, depresivne sončnice, tolste buče, koruza Olimpik, hiše, pobarvane v slogu ličenja v osemdesetih, penzion O., ter vasi s težko izgovorljivimi imeni, kot so Bolehničiči – vse to sta Lev in Pingvin pritovorila s stoosemdeset kilometrov dolgega dvodnevnega kolesarskega potepa po Prlekiji in Prekmurju v samo dveh skromnih torbah, ki sta ves ta čas viseli s prtljažnikov njunih vdanih koles.

Lev in Pingvin sta se oni dan podala na kolesarjenje po Bloški planoti. Pingvin je nanagloma izbral pot, ura je razbijala že proti poldnevu, zato sta urno privila na streho njunega podolgovatega zelenca, ki boleha za kronično kožno boleznijo, prtljažnike, upela vanje kolesa in oddrvela v Velike Lašče, na izhodišče izleta. Le malo, preden sta zavrla in parkirala pred velikolaščanskim (vsakršna podobnost z velikim Laškim je zgolj naključna!) pokopališčem, pa se je Pingvin stresel: kolesarila bosta po Medvedji deželi!

Pingvin je bil obupan. Tretji dan petdnevnega kolesarjenja po Toskani se mu je prilepil za družbo kar se da nezaželen obiskovalec – gospod Prehlad. Situacijo je sicer treba ustrezno osvetliti: Pingvin mu, čeravno ga ni nikoli vesel, običajno odpre vrata na stežaj že, ko ga sliši hoditi po stopnicah. In medtem, ko čaka nanj, zaskrbljeno melje, kako dolgo se bo zadržal na obisku tokrat in kako razpoložen bo. Bo ves razposajen in bo Pingvina docela potisnil v senco ali bo malodušen in se bo tiho držal v kotu? Ko je Pingvin, še ves zaspan, zavit v spalno vrečo, zaslišal zven njegovih korakov še daleč proč od šotora, se je zvil v dve gubi: ne zdaj!!!

Prijetni jutranji hlad je poščegetal Kokoš po perju, ko je nekaj ur po sončnem vzhodu odprla zadrgo na predprostoru in se zazrla v sinje modro nebo. Po silovitih nevihtah – prejšnji dan je vreme prav zares pokazalo priostrene zobčke in razcefralo velikanski senčnik pred prikolico – je bilo kot oprano. Pernati sorodniki so poskakovali z ene oljčne vejice na drugo in si popevali za nepoznavalčevo uho brezvezne tri tone, Kokoš pa je zelo dobro razumela, kaj kličejo: »Na kolo, na kolo!«

Pingvin je oni dan doživel strahotno razočaranje – nenadejano je ostal brez svojega najljubšega izziva: premagati poslednji klanec do razglednega stolpa na Rašici, ne da bi ga kolo nekajkrat neusmiljeno otreslo s sedeža. No, pravzaprav to ni bil več izziv, ker mu je podvig že trikrat zaporedoma uspel, ampak zavoljo lanskih neuspelih poskusov se je nanj vedno znova posebno psihično pripravil. Kaj se je torej zgodilo?

Kokoš je pred leti po spletu zabavnih naključij, a tudi tedna trdega dela v slovenskih planinah prišla do čudovitega novega gorskega kolesa (za tehnične podrobnosti glej zapis Z vetrom v perju po creskih klancih). Kolo se je zapeljivo zlato lesketalo, imelo zanimivo oblikovane robustne vilice, ki so bile v krasnem kontrastu z minimalističnim sedežem, in nekako bodikave plašče na gumah. Postavljeno v kuhinjo, nekam med mizo in kredenco s kuharskimi knjigami, je skratka funkcioniralo kot dovršen pohištveni dodatek. Poleg tega je imelo še to prednost, da se je na krmilo dalo obešati plašče in suknjiče, in ker je bilo komajda kaj voženo in so bile gume večinoma brezhibno čiste, se je kdaj pa kdaj kakšnemu gostu utrnila misel, da je s Kolesom naredil kak krog po stanovanju. Kokoš ni oporekala, na gorsko kolo v kuhinji, za marsikoga nenavaden kos opreme, se je sčasoma navadila in ko je bila prenova končana, ga je s težkim srcem odpeljala v klet, kjer mu je bilo od vsega začetka odmerjeno mesto.

Kokoš ni mogla verjeti svojim ušesom. Rahlo brnenje, ki ga je bila slišala že od ranega jutra, je v žarkem soncu in kakšnih sto kilometrov jugozahodno od kraja, kjer je tik po sončnem vzhodu odprla oči, preraslo v hrup, ki je spominjal na zvok harmonike. Napela je vse moči in še enkrat razprla veke: na lesenem podestu pred kamnito kraško hišo je stal očak, ki je prav veselo raztegoval meh, dekleti pred njim pa sta urezali polko. Z oranžnim betonskim mešalcem, ki je stal na sredi dvorišča, vodjo gradbišča v delovni opravi in z obvezno pločevinko piva v roki ter lastnikom penziona v odročni vasici Slovenske Istre, ki je zrl predse skoraj tako nejeverno in izčrpano kot Kokoš, je bil prizor, kot bi vstal s strani romana Gabriela Garcie Marqueza. Ali pa kot bi z belega platna, ki je bil razpet na leseni okvir za podestom in je bil v resnici namenjen za filmske projekcije, prikorakali liki iz filma Emirja Kusturice.

Bilo je nedavne sončne sobote in oblačne nedelje, ko je Pingvin opravil izpit iz pripravljenosti na zgubljanje po neznanih poteh. Lev ga je opravil že zdavnaj, potrpežljivo je čakal, da ga še Pingvin. Ta je na njem že večkrat padel; saj se je trudil, ampak v kritičnem trenutku je zmeraj odpovedal.

Bilo je nekega poletja, ko se je Lemur še postavljal s košatim živordečim naglavnim okrasjem. Kot je bilo običajno tisto poletje, sta se s Pingvinom za konec tedna utaborila v Bovcu. Hudičevo mučno je bilo zjutraj odgrniti odeji in slediti nenapisanemu, a dostojno spoštovanemu pravilu: po raztegovanju večera v noč in tega v zgodnje jutro se je bilo treba za vsako ceno učinkovito spokoriti – v hribih ali na kolesu, pri čemer nista skoparila niti s časom niti z naporom.