Znano je, da znana živalska druščina obožuje kraje na Z. In tako sta Kokoš in Lemur nekega dne sklenila, da bosta seznam okupiranih ozemelj (http://vandramo.net/2011/07/okupacija-v-treh-slikah/) dopolnila s črno različico Z-ja, ki ima s poprejšnjima Z-jema le toliko skupnega, da je na Z. Je drobna packa, ki plava ob obali Tanzanije, nedaleč stran od prav nič [...]

Nek modrec (natančneje: angleški pesnik Thomas Gray, ampak je že stoletja pokojen, tako da ga ne gre spraševati po navdihu) je nekoč dejal: “Ignorance is bliss.” Blažena brezbrižnost … (No, v resnici je spisal: “Where ignorance is bliss, ’tis folly to be wise.”, ampak ljudsko izročilo je ohranilo le del, pa še tega je malce potvorilo.) Če bi se Lev in Pingvin bolje pozanimala o preventivnih ukrepih, ki bi ju lahko ubranile višinske bolezni, kdo ve, če ne bi šinila celo čez višino, ki sta jo kanila pohoditi v Nepalu. Saj ne, da se nista podučila, to ne, toda holistični pristop sta prezrla. Bila sta površna. Če bi bila celovita, bi namreč imela v potovalni apoteki tudi: viagro.

Lev in Pingvin sta se te dni vrnila s petdnevnega postopanja po Berlinu. Po tem, ko sta se ustalila v Treh majhnih prašičkih v Kreuzbergu, sta jo po nasvetu receptorja ubrala na Oranien str., kjer se bojda največ dogaja. Sta pač prišla bolj ko ne po dogajanje, v katerega sta kanila vtkati še kakšno bolj svetovljansko opravilo, denimo ogled zanimivosti. (Pingvin pa nakup kakšne odbite cunje.)

Ko sta se Lemur in Kokoš podajala v Etiopijo, niti približno nista vedela, kdo ali kaj ju tam čaka. Kako zmedena sta bila, dokazuje dejstvo, da bi se Kokoš kmalu po nakupu letalskih vozovnic skoraj dala prepričati, da se v Afriko splača podati s kolesom.

Nemško-slovenska druščina je vstala v res hladno jutro in pogrešala toplo ognjišče, četudi jih je skoraj spremenilo v ravno prav dimljene mesnine. Kokoš se je komaj otepla spalne vreče, v katero se je bila skrbno zavila, kajti hlad ji je segel več kot do kosti (kako je pogrešala ogrevano domačo lojtrco, lahko kar sama potrdi), [...]

Ko je kombi tretjič zakašljal in se ustavil na sicer ne prav strmi cesti navkreber, je bilo jasno, da si bo treba oprtati nahrbtnike in kreniti peš do izhodišča. Cilj je bil na dosegu očesa, in če bi lahko sklepali po lahkotnem koraku domačinov, gibonom in oslov, ne prav težko dosegljiv. Lemur in Kokoš sta [...]

Ena prvih stvari, ki sta se jo Lemur in Pingvin lotila v Lizboni, je bilo poiskati svojega oštirja. Pravzaprav sta ga našla bolj po naključju, lačna in željna še česa za poplakniti tisto, kar jima bo pozno zvečer dano za pod zob. K sreči je Lemur naglo zavrl Pingvinove pomisleke, ali naj res stopita v prvo prazno zanikrno betulo na poti (kar se bere: niti sto metrov proč od njunega hostla z roza blazinicami in debelo mačko). Tako sta namreč odkrila Nelsona, najboljšega med oštirji! Za povrh pa sta se vrnila iz Lizbone v prepričanju, da so na pogled kilave betule najboljše. Pingvinu je to postalo jasno v hipu, ko ga je slabost prvič pognala na stranišče – po edini večerji, ki sta si jo omislila v gostilni, ki ni bila videti kakor zatočišče napol brezdomnih.

Nad starimi, ljubkimi hišami v Lizboni, oblečenimi v pisane keramične ploščice, se baha Sao Jorge, grad, kakor se pač spodobi za vsako mesto, ki da kaj nase. (Saj, kako pa naj bi se visoka gosposka oblast obranila razbojnikov, ki so občasno prihrumeli požgat vse do tal, pobiti vse moško in pobrat vse lepo žensko?) Lemur in Pingvin sta med svojim nedavnim vandranjem po Lizboni, kakor vsak vesten turist, kakopak sklenili obiskati tudi grad.

Pingvin in Lev sta se med nedavnim potepanjem po patagonskih hribih že zaskrbljeno spraševala, ali se jima bo sploh kaj takega pripetilo, da bi bilo vredno vandravskega zapisa. Vse je bilo brezhibno: ob prihodu v Argentino jima niso izgubili prtljage, med potovanjem skorajda ni deževalo, predvsem pa sta se jima Fitz Roy in Cerro Torre prikazala na modrem nebu že prvega dne, ko sta prispela v El Chalten! (Tudi ščurek jim je zlezel v posteljo samo enkrat, ampak to je bilo že na koncu potovanja.) Brezveze … No, potem pa se je vendarle dogodilo nekaj, kakopak, v hipu, ko se je Pingvin odlepil od Leva in se podal za tri ure sam v prostrane čilenske gozdove …

Bila je predzadnja noč v Buenos Airesu; Lev in Pingvin sta spala v mikronski sobi – no, takšna je bila, ker so očitno razdrli pograd in pritisnili postelji skupaj, da sta spala na utvari zakonske. Sicer se je zdela dovolj snažna, da si nista belila glave z morebitnimi nezaželenimi nočnimi obiskovalci. Recimo ščurki. Pa sta se uštela. Morebiti je bila res dovolj čista, ampak ščurku se je vseeno zahotelo žura sredi noči in je Pingvina skušal zbuditi kar po domače: z žgečkanjem …