Lemur ne bi mogel verjeti, če ne bi videl. Kokoši ni bilo mar varuhe varnosti, strumno je zakorakala proti svojemu imetju, ga vzela, se hladnokrvno vrnila na svoje mesto in se delala, kakor da se nič ni zgodilo.

Bilo je neko jesen, ko so nedavne novice o obolenjih za ptičjo gripo še preveč odmevale, da bi jih bilo mogoče preslišati. Tudi v Laosu. Od koder resda ni bilo še nobenega sporočila ne o poginih perjadi, takšne in drugačne, ne o človeških smrtih zavoljo njih, toda – gre verjeti, da jih v Laosu dosledno spremljajo? Niti ne. Oziroma, ko si tam, si absolutno prepričan, da ne. Kakopak ne greš na potovanje v pričakovanju, da te bo pokopalo kar koli na sploh, ampak prhutanja pa tudi ne bi želel v svoji bližini.

Pingvinu je že leta docela jasno, Levu pa dotlej še ni bilo: čemu ubirati ustaljene poti, če so na voljo tudi obupno skrotovičene? Pri čemer gre za povsem nezavedno prizadevanje – saj ne, da ne bi tudi Pingvin na glas stremel k premočrtnim potem; a čudna naključja ga vedno znova pahnejo z njih v navidezni [...]

Nekje na sredi poti med Unescovim Luang Prabangom in laoško prestolnico Vientianeom je zatopljeno vase mestece Vang Vieng; ob robu gosto poraslih apnenastih vršacev gnezdi ob brbotajoči rjavi rečici Nam Song. Ob njej se je Pingvin, ki ga je dotlej razjedal neprijeten nemir, vendarle pomiril sam s sabo. Dotlej ga je občasno mučila neznosna sitnoba, pogojena z samoutemeljevanjem, da se z Levom preveč lenobno prepuščata dnevom in da brez vsakršnega napora sledita ustaljenim turističnim potem. Potep po džungli na Tajskem in potiskanje pedal do slovitih luangprabanških slapov sta ga zgolj za spoznanje unesla, sicer je bil pogosto v krču.

Oni dan se je Pingvin blago sporekel s pripadnikom ločine, ki strogo zavrača verjetnost Murphyjevega zakona. Pingvin je namreč prepričan, da je Murphyjev zakon vseobče spoštovan dosledneje kot vsi uradni slovenski zakoni. To mu vseskozi potrjujejo denimo izbori napačnih vrst pred blagajnami. Ali mokra glava, ker je dežnik doma, ko bi jo moral varovati, in v torbi, ko sonce vztraja nad njo. In podobno. Pravzaprav je to zakon, ki bi ga najraje kršil, ampak ga preprosto ne moreš.

Poslednji dokaz za to pa je Pingvinu zagotovilo nedavno potovanje z Levom po Sardiniji …

Pingvin zares ne mara piva. Nekaj malega ga je zlil vase zgolj v najstniških letih, ko se je seznanjal z alkoholom, ampak se mu je njegova grenkoba redno zatikala v grlu. Pozneje ga je bolj ko ne docela opustil; pravzaprav natanko ve, kolikokrat je pozabil, da mu običajno že zgolj misel nanj obrne želodec navpik: trikrat. Se je pač spozabil.

Menhirji. Ne oznanjajo že zgolj z imenom, da presegajo raven vseobče znanega? Za povrh je njihova zgodovina dejansko še zmeraj mozaik delnih ugotovitev in ugibanj. Menhirji = misterij. Zatorej sta se Pingvin in Lev na Korziki, kjer so jih njuni prapra…predniki zapustili za dobro prgišče, namenila preluknjati kopreno misterioznosti, ki jih obdaja; če že nista bila recimo v Bretaniji, kjer se obnje skorajda spotikaš, pa na Korziki.

Sirija je prav gotovo ena od dežel, kjer se lahko vandravci na še tako z zgodovino in vsemi drugimi znamenitostmi obarvanih krajih izognejo množicam radovednih pripadnikov človeške vrste. No, bazilika svetega Simona Stilita, ki je približno sto kilometrov oddaljena od drugega največjega mesta v Siriji, Aleppa, zagotovo ni eden izmed krajev, ki bi ga lahko [...]

Sključene glave in utrujeno zloženih peruti je Kokoš stopala po zbiti zemlji med stojnicami damaščanskega suka. Njeno perje je bilo zaradi nošenja nahrbtnika na ramenih že rahlo ogolelo, naglavni okras, še pred nedavnim tako pristno rdečkasto svetleč se, pa je po dobrih dveh tednih klatenja po Bližnjem vzhodu prav nemarno štrlel nekam severo-južno.

Prihod v Bcharre je dokaz, da poimenovanje Libanona za Švico Bližnjega vzhoda ni le pregovorno. Vasica, ki leži na okoli 1500 metrih nadmorske višine, si namreč prepričljivo prizadeva posnemati večino značilnosti evropskih smučarskih krajev, vključno z nenadomestljivim pridihom holcarstva.