Živalski druščini (sedem se jih je preštelo s skupaj 16 nogami) je v soboto uspelo zgrešiti gaz do Slemena (na fotografiji) in si ga je zgolj ogledala z Vrtaškega vrha (1898 m). Pingvin zato svetuje vsakomur, ki bi želel pozimi pohoditi Sleme brez nižjega soseda, da po Vrtaški planini vestno opreza za razcepom gazi. Strmina klanca na začetku poti je upravičila svoj sloves in ga vmes še začinila z daljšimi zaplatami ledu (ne, snega ni bilo na začetku nič). Če je druščina zgrešila vrh, je pa ob mraku našla oštirja brez primere. Leva in Mroža je odpravil izpod strehe v precej prešernem razpoloženju … Ime in naslov je Pingvin zamrznil v domačem igluju. Po potrebu ju odtali.

Bilo je neizogibno – če je kdo iz trojice Lev, Lemur in Pingvin kdaj podvomil, da ga občasno daje bipolarna motnja (resda v zelo blagi različici …), bi se moral ta konec tedna dokončno vdati dogmatičnemu prepričanju, da ga. Kako sicer pojasniti njihov nenadni skok iz arene črnine, presežka decibelov in alkoholiziranosti v zavetje zelenja, molčečih ostenij in gluhe tišine v samo pičlih dveh nočeh? No, dobro, res niso padli iz depresije v manijo ali nasprotno, ampak vendarle; hm, kaj pa bipolarna ambientalna motnja? To obstaja? Konec dogme, Pingvin spet dvomi!

Po dolgem premišljevanju oz. bolje rečeno hihitanju iz ozadja ob prebiranju vandrarij iz kokošljih, pingvinjih in lemurjevih logov, se je tudi Kozica odločila, da stopi iz sence. In kaj je bolj primernega kot zmagoslavni trenutek (no, v resnici je bilo bolj za celih devet ur zmagoslavnih trenutkov), ko je kljub svojemu strahu pred vsem kar [...]

Pingvin v začetku tega tedna še zmeraj malce živi v prejšnjem (čeravno je obče znano, da je to povsem narobe, živeti v preteklosti, namreč, tudi v prihodnosti, pravzaprav – kar šteje, je zdaj!). Kako ne bi, ko pa je bil tako vrhunski: najprej je sredi tedna zasledoval kozoroge s Kozico po Julijcih, v nedeljo sta se z Levom pridružila sektaški odpravi Kozice in avtorja topšita na grebenskem prečenju Zeleniških špic, dan prej pa se je Pingvin … vrgel iz letala!!!

Sedemsto roza hudičev, se je zareklo Pingvinu, ko je obstal nad ozkim koritom, v katerem se je divje premetavala voda in škropila vsenaokoli. Čeravno je korito zakrivalo pogled v globino, mu je bilo nadaljevanje povsem znano: 40-metrski navpični slap, po katerem se bo treba spustiti na vrvi. Pingvin se je začel blago potresavati, prav tako so debelo požirale slino vse preostale žival’ce, ki so se počasi nakapljale na rob stene. Toda – epilog, navzlic vseobčem strahu, je bil lahko kajpada le eden: top šit, kakor bi spust zagotovo slikovito povzela najbolj visokorasla med žival’cami!

Nedeljsko dopoldne na Vršiču. Lev in Pingvin sta komajda ulovila oči, da jima niso izpadle iz jamic – a sta po pomoti zašla na sejem rabljenih avtomobilov? So preselili sem BTC in so siva ostenja zgolj njuna utvara? Sivolas pobiralec parkirnine ju je pomiril; v BTC-ju je navsezadnje parkirišče zastonj! Avtomobili pa tudi niso bili ovešeni s cenami. Bo že prav. Namenila sta se sicer po brezpotju na Veliko in Zadnjo Mojstrovko pa na Travnik in nazaj prav tako po poteh, ki jih ni. In ljudi na njih prav tako ne.

Po babjem vzponu na Babo je dobil Lemur še večje skomine po “zelo zahtevnih označenih poteh”, kakor se strokovno imenuje velikanski kup skalovja (v bolj ali manj trdni obliki), po katerih je speljana jeklenica (ali lepše: zajla). Zato se je, še preden je dodobra popustila bolečina v bedrcih, začel pogovarjati, kam bi naslednjič odskakljal v prelepi vijolični čeladi, ki mu jo vsakič znova posodita Pingvin in Lev in mu najbolje pristoji, če je malce poveznjena proti levi.

“Baba. Zelo zahtevna (pot)”. Lemur in Pingvin sta se namrdnila. Njima doslej Velika Baba, v nadaljevanju Baba, ni povzročala prav nikakršnih tegob. Zatorej sta sklenila, da bosta vsem dedcem dokazala, da z babami ni nobenega hudiča, da se jih da zlahka prenašati in prav tako osvojiti. (Lemur in Pingvin sta sicer dve mali babi, ki sta se tega dne odločili stopiti na veliko nad Jezerskim – bistveno višjo od njiju; rasnemu hormonu je pošla sapa pri 2127 metrih.) Toda … Slabo sta predvidela nadaljevanje in na koncu sta se morala vdati: z babami je res hudič!

Zgodilo se je – še zdaleč ne, kar se je moralo zgoditi, Pingvin je celo dolga leta obstajal v prepričanju, da se to ne bo zgodilo nikoli! Namreč, da bo v Paklenici lezel prvi. Pod to bi se bil pripravljen podpisati zgolj, če bi imel scenarij oznako ZF. Misel na svedrovec globoko pod podplatom, obtežen pas, ki se med premikanjem oglaša kakor ksilofon, in na vrv, ki se polagoma spreminja v svinec, vse to ga je že dolgo tega prepričalo, da bo v večraztežajnih smereh za vekomaj drugi. Ampak potem je po nekem čudežu nafitnesiral psiho v kratkih smereh in naposled nekega dne dahnil: Jaz bom pa vpenjal v Paklenici!

Pingvin je zadovoljno visel na vrvi tik pod vpetim kompletom, otresal utrujene ročice in obotavljaje zrl kvišku. Lev mu je spodaj prigovarjal, naj nadaljuje do vrha, da padec, če se mu morebiti pripeti, ne bo dramatičen, saj smer visi in bo pač obbingljal v zraku. S čimer se je strinjal – če že mora pasti med vpenjanjem, je previs zagotovo najboljše pomirjevalo za razgrete živce. Nekaj moči mu je še preostalo, pred sabo je imel le še dva svedra in sidrišče ter vsaj v začetku precej dobre oprimke. Opogumljen se je torej sklenil odriniti naprej. V previsni 6b!!!