Valjal se je po snegu in kobacal, spuščal po hribu navzdol, dirjal spet navzgor in spet navzdol in navzgor in navzdol in navzgor in navzdol (zdaj se sprašuje, kolikokrat mora to ponoviti, da bodo bralci, tudi spami dvomljivega slovesa, razumeli neskončnost procesa, vendar bo raje odnehal, da mu ne bi popustila vnema po opisovanju pravljičnega [...]

Lev, Čuk in Pingvin so tega dopoldneva obstali kot vkopani: kje je sneg??? Slab občutek jih je navdajal že, ko so zavijali po cesti proti Ljubelju in opazovali spričo letnega časa (ziiima!!!) nenavadno rjave hribe. Še špičasti vrhovi so se zdeli sumljivo sivo-beli; kakor da bi orjaški veter ne zgolj pometal z njih, ampak tudi z vso vnemo vklopil vrtalnik in kopal sneg, dokler mu ni pošla sapa. K sreči očitno ne premore precejšnje zmogljivosti pljuč, kajti povsem mu nečedno delo ni uspelo. Skratka, trojica je, potem ko se je napravila v popolno zimsko hribovsko opremo, strmela v zeleniško smučišče grozno neugledne barve: belo-rjave namesto bleščeče bele, iz snežnih zaplat pa so štrlele paličice pozimi bolj ko ne pogubljenega rastja.

Pingvin ne pomni, da bi ga kdo ali kaj kdajkoli tako neusmiljeno prinašal naokoli kakor Porezen (porno-zen, kakor je pripomnila Kokoš, čeravno trdi, da to ni zraslo na njenem steljniku). Pičlih 1630 metrov premore, vrh komajda izbezaš iz dolgega grebena, poti nanj so prej ko ne zložne. Ampak bojda pozimi, povzeto po enem od vodnikov, „ni od muh“ – je pa muhast! Pingvin se je nadenj spravil že štirikrat in vselej stopil na vrh v megli in vetru, ki ga še Popaj ne bi mogel obvladati s svojimi napihnjenimi podlahtmi! Pri čemer je trikrat zagotovo premišljeno izbral dan, ko je vremenska napoved obljubljala, da pride na obisk sonce. Potem pa mu je, kdo ve, zakaj, zadala haus arest!

Leta so minevala, a Lemur in Pingvin je nista pozabila – koze Sonje, ki jima je zastopicljala ob boku na njuni zgrešeni poti na Čuklo nad Bovcem. Takrat se v dolino nista vrnila z vrhom v žepu, ampak s Sonjo (no, ne v žepu, za to je bila vendarle prevelika, čeravno ni bila kaj prida ne visoka ne tolsta). Resda ju je na koncu zapustila v značilni maniri: vidva imata samo avto, pa še palčkast je, oni pa imajo velik avto in še stanovanje zapovrh! Sedem let je minilo odtlej, ko sta se vnovič odpravila na Čuklo, s trdnim namenom preveriti, ali se je Sonja vrnila v hribe in ju mogoče kje čaka z zlomljenim srcem, v upanju na odpuščanje.

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …

Komajda se je zvečerilo, a Levu in Pingvinu se je dozdevalo, da sta se znašla v časovni zanki. Kakor da bi prehitevala ure – ubirala sta jo navkreber v trdi temi, čelne svetilke so sledile markacijam in potrjevale pravo pot. Za Pingvina je bilo prvič (spet …): nikoli je še ni urezal po temi v hribe, pa četudi stopiclja že po drugi tretjini svoje življenjske poti, kakor ga je zadnjikrat seznanil njegov oče, Veliki pingvin. No, sicer pa je šele prestopil prag druge triade. Kakor koli, dvojica je hitela loviti še preostanek lepega vremena konec tedna. Prespala bosta v bivaku na Rušju, drug dan pa na Škrlatinko! Ups, Škrlatico, kajpada. Naposled – za Pingvina!

Lev in Pingvin sta se nekega peklensko vročega popoldneva odpravila na njuno drugo skupno turo, na kateri sta namerava prespati na prostem. Pingvin se je že sprostil, se počasi privadil, da ne potrebuje varovalnega ščita v obliki sten in strehe; odkar ga je Lev odpeljal v hribe pod zvezde, si je tudi sam želel zgolj toplih vreč in nikakor ne družbe preostalih v hribih. (Pingvin se sicer malce boji, da ga utegne ljubezen do samote nekoč pripeljati do sto let samote.) Iznad Trente sta se najprej vzpela do planine Za skalo, drug dan pa po brezpotju na Travnik.

Prejšnjo nedeljo so se Lemur, Lev in Pingvin odpravili v sneg v hribe nad Martuljkom; dva cilja so si zadali: Kresišče in Veliki kurji vrh. (Pri slednjem je treba povedati, da so pogrešali Kokoš, ki bi bila najbolj pristojna za pristop nanj.) Pridno so hodili, a na koncu obstali pod obema … Pa jih ni nič sram.

Lemur in Pingvin sta se danes nedvomno presegla. Ko sta pod orjaškim križem na vrhu Storžiča (2132 metrov) preverila uro, je ta kazala: 8.20. Nihče od njiju ni še nikoli stal tako zgodaj tako visoko. Za povrh sta prehitela predviden čas vzpona za debelih štirideset minut! Zatorej jima res ne gre zameriti ščepa napuha, s katerim sta se brez vsakršne slabe vesti posula, ko sta stopila na vrh …

Vstati ob štirih zjutraj? Zlahka! Lev in Pingvin sta se v zadnjem času zaprisegla zgodnjemu vstajanju, ampak to čast namenjata zgolj – hribom. (Povsem po resnici ob tej nehumani uri prej ko ne medlita od zaspanosti in niti najmanj od sreče, ampak preklopita sanje nemudoma v sanjarjenje o prepadnih ostenjih, nazobčanih grebenih, prepišnih vrhovih, ki jim velikodušno naklonjata neprespane ure.) Saj sta se za hribe vselej budila zgodaj, ampak poleti je dan dolg in čemu bi pretiravala s prehitevanjem sonca? No, danes jima je budilka neusmiljeno zacvilila, ko to še ni utegnilo niti prvič zazehati. Lenoba.