Že Lafontaine je zapisal marsikatero pretanjeno ugotovitev o živalskih značajih. Bržčas le malokdo ne pozna njegove basni o murnu in mravljici, v kateri je neprizanesljivo popisal murnovo neodgovorno nrav in uboge mravljice marljivost. Medtem ko je lahkomiselni muzikant celo poletje godel, se selil z ene hotelske terase na Jadranu na drugo in se spotoma privijal v objeme bolj ali manj tolstih in vinjenih nemških, norveških in britanskih turistk, se je mravljica pripravljala na zimo.

Odkar je Lemur izpred svojega brloga pregnal par zaljubljenih golobov, v njem ni več našel miru. Skozi ga je spremljala misel nanju, zato je bil čedalje bolj potrt, njegov rep pa že čisto oguljen, saj ga je skozi vlekel po tleh. Ker ni znal izgnati nelagodja iz svojega sicer sposojenega brloga (proti plačilu, seveda, dandanes [...]

Lemur se je znašel v strašanski zagati. Pingvin in Kokoš sta izčrpno poročala o prigodah, ki so se nakopičile, spomni se sleherne, saj je vendarle vedno nekje v bližini. (Le kdo si lahko predstavlja lemurja brez pingvina in kokoši? Takšen ekosistem bi bil že v kali obsojen na propad.) A o čem naj on poroča? [...]

Lemur je poniknil. Pingvinovo in Kokošino izpraševanje, kam se je skril, je že davno usahnilo, kajti vesta, da smisla nima poizvedovati; se bo že prikazal, ko se bodo začele spletati besede. Lemur je te mesece preprosto bil. Kje?

Lemur, ki je sicer velik privrženec domala vseh živalskih vrst, je te dni doživel hud napad na njegovo zelo dobro varovano samsko zatočišče.

Naneslo je – kar se sicer zgodi redko – da je Kokoš zbolela. Je bil že zimski veter premrzel in je prevneto bril, pa se je skozi gosto zimsko perje pribril do njenega sluhovoda, ki se je nato vnel, vnetje pa se je preselilo še na dihalne poti, tako da je najprej vsa poklapana hripavo kokodakala, potem pa obupala in legla pod odejico. Tam je prebila polnih sedem dni do ozdravitve. Na poti do ozdravitve so jo med drugim spremljale slaboumne televizijske nanizanke, glavno besedo pa so imela zdravila. Farmacevtski zvarki v lepo zaobljenih tabletah so bili Kokoš na pogled zelo všeč, kot kakšna predčasna velikonočna jajca.

Kokoši niso preveč naklonjene selitvam. Ko si naredijo gnezdo, ga nerade zapuščajo, na novi naslov si preusmerijo vso pošto in v banki uredijo plačevanje položnic po trajniku, tako da njihove ustaljene poti med kavčem, pardon, gnezdom, in hladilnikom ne more nič prekinjati. Znanstveno dokazano je, da se že samo ob omembi selitve nesnost kokoši zmanjša do 47 odstotkov. Če pa do njihovih ušes prodre govorjenje o kakšnih obrtniških posegih, od groze v hipu popadajo vznak in za vedno nehajo valiti.

Pingvin se je znašel v neznosni stiski. Ne pomni, kdaj ga je nazadnje razsvetlila luč sveta (=sonce), pa tudi če mu jo vendarle uspe ugledati, mu nemudoma uide. Še hitreje kot spomin zlati ribici. Čeravno se vztrajno roteče obrača proti nebu in si skuša izprositi vsaj kanček nje, ga ne usliši. Poskusil je že z [...]

Pingvinu vselej znova zavrtijo njegovo brezvratno glavo za cel krog nesmisli, ki mu jih neusmiljeno strežejo po televiziji med njegovimi najljubšimi oddajami oglaševalci. Nikakor se ne more sprijazniti, da njegova čistila ne zmorejo z enim gibom odstraniti makaronov, ki se, kot da bi jih prilepil s sekundnim lepilom, trdovratno zadržujejo na dnu. Tudi vodni kamen se je ustalil na ploščicah v kopalnici. Madež neznanega izvora na njegovih hlačah pa si je očitno tudi pridobil trajnostno pravico souporabe. Vsem čudodelnim zvarkom, zamaskiranim pod etiketo čistila navkljub. Ampak so pa tudi taki oglasi, ki Pingvina s svojo abotnostjo spravljajo v dobro voljo. Še sploh so mu pri srcu Taftovi. Oziroma tisti, ki so si za poslanstvo zadali prepričati uporabnice utrjevalcev za lase, da trivremenski Taft požene v tri krasne vse vremenske muhe.

Kokoš je bila od nekdaj zmedena. Zamujanje letal, avtobusov in vlakov, pozabljene ali celo izgubljene knjige iz knjižnice, blodenje po mestih in vožnja v krogu, prisrčno pozdravljanje in pristni nasmeški (kakršne seveda lahko pričara brezzobi kokošji kljun), namenjeni ljudem, za katere je bila sveto prepričana, da se je že nekoč pomenkovala z njimi, a jih je v resnici uzrla prvič – vse to so bili nepogrešljivi sestavni deli njenega pernatega repertoarja. Prava zmeda pa je njene misli kot silovit orkan razmetala tistega dne, ko je zastopicala na internet.