Pingvin je zadovoljno visel na vrvi tik pod vpetim kompletom, otresal utrujene ročice in obotavljaje zrl kvišku. Lev mu je spodaj prigovarjal, naj nadaljuje do vrha, da padec, če se mu morebiti pripeti, ne bo dramatičen, saj smer visi in bo pač obbingljal v zraku. S čimer se je strinjal – če že mora pasti med vpenjanjem, je previs zagotovo najboljše pomirjevalo za razgrete živce. Nekaj moči mu je še preostalo, pred sabo je imel le še dva svedra in sidrišče ter vsaj v začetku precej dobre oprimke. Opogumljen se je torej sklenil odriniti naprej. V previsni 6b!!!

Bil je tak prijeten poletni dan (o kakšnih te dni sanjarimo), ko je bil vzpon na Šmarno goro popoldne gotova izbira. Pa se je, kakopak, poletnemu vremenu primerno sčasoma poslabšal in tja proti poznemu popoldnevu so začeli zagrinjati nebo črnikasti oblaki. Saj ne, da bi to kaj načelo namen; Pingvin in Lemur sta presodila – oziroma presodili (pa naju učlovečimo!), da bosta že pravočasno sestopili.