Nek modrec (natančneje: angleški pesnik Thomas Gray, ampak je že stoletja pokojen, tako da ga ne gre spraševati po navdihu) je nekoč dejal: “Ignorance is bliss.” Blažena brezbrižnost … (No, v resnici je spisal: “Where ignorance is bliss, ’tis folly to be wise.”, ampak ljudsko izročilo je ohranilo le del, pa še tega je malce potvorilo.) Če bi se Lev in Pingvin bolje pozanimala o preventivnih ukrepih, ki bi ju lahko ubranile višinske bolezni, kdo ve, če ne bi šinila celo čez višino, ki sta jo kanila pohoditi v Nepalu. Saj ne, da se nista podučila, to ne, toda holistični pristop sta prezrla. Bila sta površna. Če bi bila celovita, bi namreč imela v potovalni apoteki tudi: viagro.

Po dolgem premišljevanju oz. bolje rečeno hihitanju iz ozadja ob prebiranju vandrarij iz kokošljih, pingvinjih in lemurjevih logov, se je tudi Kozica odločila, da stopi iz sence. In kaj je bolj primernega kot zmagoslavni trenutek (no, v resnici je bilo bolj za celih devet ur zmagoslavnih trenutkov), ko je kljub svojemu strahu pred vsem kar [...]

Lev, Čuk in Pingvin so tega dopoldneva obstali kot vkopani: kje je sneg??? Slab občutek jih je navdajal že, ko so zavijali po cesti proti Ljubelju in opazovali spričo letnega časa (ziiima!!!) nenavadno rjave hribe. Še špičasti vrhovi so se zdeli sumljivo sivo-beli; kakor da bi orjaški veter ne zgolj pometal z njih, ampak tudi z vso vnemo vklopil vrtalnik in kopal sneg, dokler mu ni pošla sapa. K sreči očitno ne premore precejšnje zmogljivosti pljuč, kajti povsem mu nečedno delo ni uspelo. Skratka, trojica je, potem ko se je napravila v popolno zimsko hribovsko opremo, strmela v zeleniško smučišče grozno neugledne barve: belo-rjave namesto bleščeče bele, iz snežnih zaplat pa so štrlele paličice pozimi bolj ko ne pogubljenega rastja.

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …

Komajda se je zvečerilo, a Levu in Pingvinu se je dozdevalo, da sta se znašla v časovni zanki. Kakor da bi prehitevala ure – ubirala sta jo navkreber v trdi temi, čelne svetilke so sledile markacijam in potrjevale pravo pot. Za Pingvina je bilo prvič (spet …): nikoli je še ni urezal po temi v hribe, pa četudi stopiclja že po drugi tretjini svoje življenjske poti, kakor ga je zadnjikrat seznanil njegov oče, Veliki pingvin. No, sicer pa je šele prestopil prag druge triade. Kakor koli, dvojica je hitela loviti še preostanek lepega vremena konec tedna. Prespala bosta v bivaku na Rušju, drug dan pa na Škrlatinko! Ups, Škrlatico, kajpada. Naposled – za Pingvina!

Prejšnjo nedeljo so se Lemur, Lev in Pingvin odpravili v sneg v hribe nad Martuljkom; dva cilja so si zadali: Kresišče in Veliki kurji vrh. (Pri slednjem je treba povedati, da so pogrešali Kokoš, ki bi bila najbolj pristojna za pristop nanj.) Pridno so hodili, a na koncu obstali pod obema … Pa jih ni nič sram.

Na pragu zrelih let se Pingvin (da je morebiti že počasi v njih, ne priznava, tudi kremo za zrelo kožo je nanesel na svoje sveže lice komajda nedavno in z odporom; sicer pa je tako ali tako prepričan, da so mu starši utajili resnični datum rojstva in ga s tem neupravičeno postarali – če se pa počuti toliko mlajšega!) čedalje bolj in vztrajno približuje naravi. Iz mestnega igluja in posledično z mestno identiteto zadnja leta vse pogosteje zahaja vanjo in se v njej grozno prijetno počuti. Za poslednji poskus zbližanja pa šteje nedavno hribovsko odpravo, na kateri sta z Levom prespala na travnati postelji ob mirnem jezercu v zavetju veličastnih ostenij.

Pingvin se ni mogel nikoli postavljati z občutkom za orientacijo. Bržkone gre za genetsko motnjo. V pojasnilo: njegova starša, recimo, kljub temu, da že domala štirideset let odhajata skorajda vsako zimo na smučanje v isto avstrijsko vasico, nekje na sredi poti, na istem razcepu, domala vsakič zapadeta v predločitveno krizo – nihče od njiju ni prav odločen, kateri krak je pravi, in tudi zediniti se o tem nikakor ne zmoreta.

Kje imajo bovške prigode začetek, je težko reči, prav tako, kdaj natančno je nastal klub bovških kokoši. Zagotovo pa mu ni botroval en sam dogodek. Moralo jih je biti že cel niz, da sva si drznili nadeti veličastni naziv (ki seveda še zdaleč ni tako eksotičen, kot sta Pingvin in Lemur). Ko sva ga enkrat [...]

Bilo je noro. V brezhibni modrini se je orisal klju?ni del poti tega dne: osrednja grapa v Škrbinski ploš?i nad Tolminom. Dolg koni?ast jezik se je vlekel z vršnega roba gladke ploš?e, ki jo je sneg oblival kot stopljen sladoled. Da toliko snega pa v teh hribih še ni videl, je zadovoljno pripomnil Lev, ki se je tod potikal že ve?krat kot Pingvin.