Ena prvih stvari, ki sta se jo Lemur in Pingvin lotila v Lizboni, je bilo poiskati svojega oštirja. Pravzaprav sta ga našla bolj po naključju, lačna in željna še česa za poplakniti tisto, kar jima bo pozno zvečer dano za pod zob. K sreči je Lemur naglo zavrl Pingvinove pomisleke, ali naj res stopita v prvo prazno zanikrno betulo na poti (kar se bere: niti sto metrov proč od njunega hostla z roza blazinicami in debelo mačko). Tako sta namreč odkrila Nelsona, najboljšega med oštirji! Za povrh pa sta se vrnila iz Lizbone v prepričanju, da so na pogled kilave betule najboljše. Pingvinu je to postalo jasno v hipu, ko ga je slabost prvič pognala na stranišče – po edini večerji, ki sta si jo omislila v gostilni, ki ni bila videti kakor zatočišče napol brezdomnih.

Prihod v Bcharre je dokaz, da poimenovanje Libanona za Švico Bližnjega vzhoda ni le pregovorno. Vasica, ki leži na okoli 1500 metrih nadmorske višine, si namreč prepričljivo prizadeva posnemati večino značilnosti evropskih smučarskih krajev, vključno z nenadomestljivim pridihom holcarstva.