Lev in Pingvin sta se oni dan podala na kolesarjenje po Bloški planoti. Pingvin je nanagloma izbral pot, ura je razbijala že proti poldnevu, zato sta urno privila na streho njunega podolgovatega zelenca, ki boleha za kronično kožno boleznijo, prtljažnike, upela vanje kolesa in oddrvela v Velike Lašče, na izhodišče izleta. Le malo, preden sta zavrla in parkirala pred velikolaščanskim (vsakršna podobnost z velikim Laškim je zgolj naključna!) pokopališčem, pa se je Pingvin stresel: kolesarila bosta po Medvedji deželi!

Pingvin ne pomni, da bi ga kdo ali kaj kdajkoli tako neusmiljeno prinašal naokoli kakor Porezen (porno-zen, kakor je pripomnila Kokoš, čeravno trdi, da to ni zraslo na njenem steljniku). Pičlih 1630 metrov premore, vrh komajda izbezaš iz dolgega grebena, poti nanj so prej ko ne zložne. Ampak bojda pozimi, povzeto po enem od vodnikov, „ni od muh“ – je pa muhast! Pingvin se je nadenj spravil že štirikrat in vselej stopil na vrh v megli in vetru, ki ga še Popaj ne bi mogel obvladati s svojimi napihnjenimi podlahtmi! Pri čemer je trikrat zagotovo premišljeno izbral dan, ko je vremenska napoved obljubljala, da pride na obisk sonce. Potem pa mu je, kdo ve, zakaj, zadala haus arest!

Pingvin in Lev sta se med nedavnim potepanjem po patagonskih hribih že zaskrbljeno spraševala, ali se jima bo sploh kaj takega pripetilo, da bi bilo vredno vandravskega zapisa. Vse je bilo brezhibno: ob prihodu v Argentino jima niso izgubili prtljage, med potovanjem skorajda ni deževalo, predvsem pa sta se jima Fitz Roy in Cerro Torre prikazala na modrem nebu že prvega dne, ko sta prispela v El Chalten! (Tudi ščurek jim je zlezel v posteljo samo enkrat, ampak to je bilo že na koncu potovanja.) Brezveze … No, potem pa se je vendarle dogodilo nekaj, kakopak, v hipu, ko se je Pingvin odlepil od Leva in se podal za tri ure sam v prostrane čilenske gozdove …

Naposled se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: Pingvin je podlegel Levovemu vztrajnemu prigovarjanju, naj se mu vendarle pogosteje pridruži na njegovih jamarskih ekspedicijah. Občasno ga je že prepričal, pri čemer je Pingvin odločitev premočrtno pospremil z globokim vzdihom – ob misli na vso opravo, ki jo terja jamska odprava, vso umazanijo in prah, ki ju privlečeta domov … Res pa mora priznati, da je bilo vse tisto med dolgotrajnim napravljanjem za spust v temo in pozneje soočenjem s posušenim blatom v domači predsobi fantastično. Pingivn vendarle obožuje preluknjano podzemlje in zasigane dvorane. Tudi stiskanje skozi ožine, odprtine, špranje in podobno mu je pri srcu. Pa spuščanje po vrvi in žimarjenje.

Prejšnjo nedeljo so se Lemur, Lev in Pingvin odpravili v sneg v hribe nad Martuljkom; dva cilja so si zadali: Kresišče in Veliki kurji vrh. (Pri slednjem je treba povedati, da so pogrešali Kokoš, ki bi bila najbolj pristojna za pristop nanj.) Pridno so hodili, a na koncu obstali pod obema … Pa jih ni nič sram.

Pingvin je oni dan doživel strahotno razočaranje – nenadejano je ostal brez svojega najljubšega izziva: premagati poslednji klanec do razglednega stolpa na Rašici, ne da bi ga kolo nekajkrat neusmiljeno otreslo s sedeža. No, pravzaprav to ni bil več izziv, ker mu je podvig že trikrat zaporedoma uspel, ampak zavoljo lanskih neuspelih poskusov se je nanj vedno znova posebno psihično pripravil. Kaj se je torej zgodilo?

Bilo je nedavne sončne sobote in oblačne nedelje, ko je Pingvin opravil izpit iz pripravljenosti na zgubljanje po neznanih poteh. Lev ga je opravil že zdavnaj, potrpežljivo je čakal, da ga še Pingvin. Ta je na njem že večkrat padel; saj se je trudil, ampak v kritičnem trenutku je zmeraj odpovedal.

Lemur, Lev in Pingvin so se ponižno strinjali, da so zbrali v svojem življenju dovolj grehov, da se morajo zanje spokoriti. Zato so se na današnji dan, potem, ko so presodili, da je tudi ustrezno zatemnjen z zloveščimi nevihtnimi oblaki, opravili v Pekel. Sicer so se strinjali tudi o tem, da pretiravati s pokoro le ne gre oziroma da jim zanjo ni treba potrošiti preveč časa in tudi pregloboko v peklenska nedrja se jim ni treba spustiti. Pa so krenili kar v priročno najbližji Pekel, pri Borovnici. Toda – Pekel je pekel, da se ne bi kdo razhudil, da so izbrali chicken way.