Bilo je neizogibno – če je kdo iz trojice Lev, Lemur in Pingvin kdaj podvomil, da ga občasno daje bipolarna motnja (resda v zelo blagi različici …), bi se moral ta konec tedna dokončno vdati dogmatičnemu prepričanju, da ga. Kako sicer pojasniti njihov nenadni skok iz arene črnine, presežka decibelov in alkoholiziranosti v zavetje zelenja, molčečih ostenij in gluhe tišine v samo pičlih dveh nočeh? No, dobro, res niso padli iz depresije v manijo ali nasprotno, ampak vendarle; hm, kaj pa bipolarna ambientalna motnja? To obstaja? Konec dogme, Pingvin spet dvomi!

Po dolgem premišljevanju oz. bolje rečeno hihitanju iz ozadja ob prebiranju vandrarij iz kokošljih, pingvinjih in lemurjevih logov, se je tudi Kozica odločila, da stopi iz sence. In kaj je bolj primernega kot zmagoslavni trenutek (no, v resnici je bilo bolj za celih devet ur zmagoslavnih trenutkov), ko je kljub svojemu strahu pred vsem kar [...]

Nedeljsko dopoldne na Vršiču. Lev in Pingvin sta komajda ulovila oči, da jima niso izpadle iz jamic – a sta po pomoti zašla na sejem rabljenih avtomobilov? So preselili sem BTC in so siva ostenja zgolj njuna utvara? Sivolas pobiralec parkirnine ju je pomiril; v BTC-ju je navsezadnje parkirišče zastonj! Avtomobili pa tudi niso bili ovešeni s cenami. Bo že prav. Namenila sta se sicer po brezpotju na Veliko in Zadnjo Mojstrovko pa na Travnik in nazaj prav tako po poteh, ki jih ni. In ljudi na njih prav tako ne.

“Baba. Zelo zahtevna (pot)”. Lemur in Pingvin sta se namrdnila. Njima doslej Velika Baba, v nadaljevanju Baba, ni povzročala prav nikakršnih tegob. Zatorej sta sklenila, da bosta vsem dedcem dokazala, da z babami ni nobenega hudiča, da se jih da zlahka prenašati in prav tako osvojiti. (Lemur in Pingvin sta sicer dve mali babi, ki sta se tega dne odločili stopiti na veliko nad Jezerskim – bistveno višjo od njiju; rasnemu hormonu je pošla sapa pri 2127 metrih.) Toda … Slabo sta predvidela nadaljevanje in na koncu sta se morala vdati: z babami je res hudič!

Komajda se je zvečerilo, a Levu in Pingvinu se je dozdevalo, da sta se znašla v časovni zanki. Kakor da bi prehitevala ure – ubirala sta jo navkreber v trdi temi, čelne svetilke so sledile markacijam in potrjevale pravo pot. Za Pingvina je bilo prvič (spet …): nikoli je še ni urezal po temi v hribe, pa četudi stopiclja že po drugi tretjini svoje življenjske poti, kakor ga je zadnjikrat seznanil njegov oče, Veliki pingvin. No, sicer pa je šele prestopil prag druge triade. Kakor koli, dvojica je hitela loviti še preostanek lepega vremena konec tedna. Prespala bosta v bivaku na Rušju, drug dan pa na Škrlatinko! Ups, Škrlatico, kajpada. Naposled – za Pingvina!

Prejšnjo nedeljo so se Lemur, Lev in Pingvin odpravili v sneg v hribe nad Martuljkom; dva cilja so si zadali: Kresišče in Veliki kurji vrh. (Pri slednjem je treba povedati, da so pogrešali Kokoš, ki bi bila najbolj pristojna za pristop nanj.) Pridno so hodili, a na koncu obstali pod obema … Pa jih ni nič sram.

Lemur in Pingvin sta se danes nedvomno presegla. Ko sta pod orjaškim križem na vrhu Storžiča (2132 metrov) preverila uro, je ta kazala: 8.20. Nihče od njiju ni še nikoli stal tako zgodaj tako visoko. Za povrh sta prehitela predviden čas vzpona za debelih štirideset minut! Zatorej jima res ne gre zameriti ščepa napuha, s katerim sta se brez vsakršne slabe vesti posula, ko sta stopila na vrh …

Vstati ob štirih zjutraj? Zlahka! Lev in Pingvin sta se v zadnjem času zaprisegla zgodnjemu vstajanju, ampak to čast namenjata zgolj – hribom. (Povsem po resnici ob tej nehumani uri prej ko ne medlita od zaspanosti in niti najmanj od sreče, ampak preklopita sanje nemudoma v sanjarjenje o prepadnih ostenjih, nazobčanih grebenih, prepišnih vrhovih, ki jim velikodušno naklonjata neprespane ure.) Saj sta se za hribe vselej budila zgodaj, ampak poleti je dan dolg in čemu bi pretiravala s prehitevanjem sonca? No, danes jima je budilka neusmiljeno zacvilila, ko to še ni utegnilo niti prvič zazehati. Lenoba.

Na pragu zrelih let se Pingvin (da je morebiti že počasi v njih, ne priznava, tudi kremo za zrelo kožo je nanesel na svoje sveže lice komajda nedavno in z odporom; sicer pa je tako ali tako prepričan, da so mu starši utajili resnični datum rojstva in ga s tem neupravičeno postarali – če se pa počuti toliko mlajšega!) čedalje bolj in vztrajno približuje naravi. Iz mestnega igluja in posledično z mestno identiteto zadnja leta vse pogosteje zahaja vanjo in se v njej grozno prijetno počuti. Za poslednji poskus zbližanja pa šteje nedavno hribovsko odpravo, na kateri sta z Levom prespala na travnati postelji ob mirnem jezercu v zavetju veličastnih ostenij.

Pingvin se ni mogel nikoli postavljati z občutkom za orientacijo. Bržkone gre za genetsko motnjo. V pojasnilo: njegova starša, recimo, kljub temu, da že domala štirideset let odhajata skorajda vsako zimo na smučanje v isto avstrijsko vasico, nekje na sredi poti, na istem razcepu, domala vsakič zapadeta v predločitveno krizo – nihče od njiju ni prav odločen, kateri krak je pravi, in tudi zediniti se o tem nikakor ne zmoreta.