Naposled se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: Pingvin je podlegel Levovemu vztrajnemu prigovarjanju, naj se mu vendarle pogosteje pridruži na njegovih jamarskih ekspedicijah. Občasno ga je že prepričal, pri čemer je Pingvin odločitev premočrtno pospremil z globokim vzdihom – ob misli na vso opravo, ki jo terja jamska odprava, vso umazanijo in prah, ki ju privlečeta domov … Res pa mora priznati, da je bilo vse tisto med dolgotrajnim napravljanjem za spust v temo in pozneje soočenjem s posušenim blatom v domači predsobi fantastično. Pingivn vendarle obožuje preluknjano podzemlje in zasigane dvorane. Tudi stiskanje skozi ožine, odprtine, špranje in podobno mu je pri srcu. Pa spuščanje po vrvi in žimarjenje.

V mestnih vodometih ali pa mnogo manj uglednih mlakužah, ki po spomladanski plohi ostanejo na asfaltu, je često videti tega ali onega predstavnika ptičjega življa, ki v nekakšni zamaknjenosti stopica po vodi in si nežno moči eno pero za drugim. Golobi, vrabci, vrane, kosi … radoživo čofotajo in se navihano škropijo, kot bi bili cel teden nestrpno čakali, da se na nedeljsko popoldne očedijo in okopani skočijo v nov delovni teden. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi se kopeli veselile kokoši? Ne, mnogo stvari je, ki jih te tolste ptice, ki se jih po krivem drži sloves topoumnih, počno z veseljem – a poskakovati naokrog z od mokrote zlepljenim perjem ni njihovo priljubljeno opravilo.