Vstati ob štirih zjutraj? Zlahka! Lev in Pingvin sta se v zadnjem času zaprisegla zgodnjemu vstajanju, ampak to čast namenjata zgolj – hribom. (Povsem po resnici ob tej nehumani uri prej ko ne medlita od zaspanosti in niti najmanj od sreče, ampak preklopita sanje nemudoma v sanjarjenje o prepadnih ostenjih, nazobčanih grebenih, prepišnih vrhovih, ki jim velikodušno naklonjata neprespane ure.) Saj sta se za hribe vselej budila zgodaj, ampak poleti je dan dolg in čemu bi pretiravala s prehitevanjem sonca? No, danes jima je budilka neusmiljeno zacvilila, ko to še ni utegnilo niti prvič zazehati. Lenoba.

Najbrž se vsi strinjamo, da kokoši ne plezajo. Njihovi rumeni krempeljci so ustvarjeni kvečjemu za brskanje za deževniki na blatnem kmečkem dvorišču ali, kot je bilo pri Kokoši, za brskanje za najelegantnejšimi kosi oblačil na razprodajah. Toda ker je Kokoš zvedava (in bistra, saj najbrž tega ni treba poudarjati) ptica, se kljub vsemu (ne zamešaj s Kljub vsemu, beznica na območju avtonomne cone Tovarna Rog) od časa do časa iz strogo urbanega okolja, kjer se ponavadi giblje, pusti zvabiti v vrtoglave višave. Seveda si za to priložnost poleg specialnih oblačil in obutve (po mestnem tlaku namreč stopica pretežno v visokih petah, rumene noge pa ji štrlijo izpod minikrila) nadene tudi čisto drugačno, gorsko identiteto. Smukne v par Alpininih gojzarjev in hop, že je tu Kotorna, grahasta gorska kokoš!