Naposled se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: Pingvin je podlegel Levovemu vztrajnemu prigovarjanju, naj se mu vendarle pogosteje pridruži na njegovih jamarskih ekspedicijah. Občasno ga je že prepričal, pri čemer je Pingvin odločitev premočrtno pospremil z globokim vzdihom – ob misli na vso opravo, ki jo terja jamska odprava, vso umazanijo in prah, ki ju privlečeta domov … Res pa mora priznati, da je bilo vse tisto med dolgotrajnim napravljanjem za spust v temo in pozneje soočenjem s posušenim blatom v domači predsobi fantastično. Pingivn vendarle obožuje preluknjano podzemlje in zasigane dvorane. Tudi stiskanje skozi ožine, odprtine, špranje in podobno mu je pri srcu. Pa spuščanje po vrvi in žimarjenje.

Na pragu zrelih let se Pingvin (da je morebiti že počasi v njih, ne priznava, tudi kremo za zrelo kožo je nanesel na svoje sveže lice komajda nedavno in z odporom; sicer pa je tako ali tako prepričan, da so mu starši utajili resnični datum rojstva in ga s tem neupravičeno postarali – če se pa počuti toliko mlajšega!) čedalje bolj in vztrajno približuje naravi. Iz mestnega igluja in posledično z mestno identiteto zadnja leta vse pogosteje zahaja vanjo in se v njej grozno prijetno počuti. Za poslednji poskus zbližanja pa šteje nedavno hribovsko odpravo, na kateri sta z Levom prespala na travnati postelji ob mirnem jezercu v zavetju veličastnih ostenij.

Na Slivnici je ob polni luni in seveda ob polnoči nepopisna gneča. Komaj je mogoče še najti kotiček za metlo, zlasti za tiste, ki imajo kakšno starodavno sirknato izvedbo ali po možnosti celo tisto, narejeno iz šibja. Ni kaj reči, tale stara krama ne crkne zlepa, a so tudi novejše metle mladih čarovnic, ki so morda dopolnile le dobro stoletje in pol, po možnosti opremljene z najnovejšo navigacijsko opremo ali celo džipiesom ali kako že imenujejo ono napravo, ki vedno ve, kje je, vzbudile radovednost pri marsikateri stari coprnici.