Prometni znaki “pozor, vidra!”, obilje perjadi, vključujoč peteline, kokoši in piščance v prosti reji, dolgovratne race (ali pa so se pomečkale gosi in race, kdo bi vedel), štorklje in še velik nabor drugih ptic, depresivne sončnice, tolste buče, koruza Olimpik, hiše, pobarvane v slogu ličenja v osemdesetih, penzion O., ter vasi s težko izgovorljivimi imeni, kot so Bolehničiči – vse to sta Lev in Pingvin pritovorila s stoosemdeset kilometrov dolgega dvodnevnega kolesarskega potepa po Prlekiji in Prekmurju v samo dveh skromnih torbah, ki sta ves ta čas viseli s prtljažnikov njunih vdanih koles.

Lemur, ki je sicer velik privrženec domala vseh živalskih vrst, je te dni doživel hud napad na njegovo zelo dobro varovano samsko zatočišče.

Kokoš je bila od nekdaj zmedena. Zamujanje letal, avtobusov in vlakov, pozabljene ali celo izgubljene knjige iz knjižnice, blodenje po mestih in vožnja v krogu, prisrčno pozdravljanje in pristni nasmeški (kakršne seveda lahko pričara brezzobi kokošji kljun), namenjeni ljudem, za katere je bila sveto prepričana, da se je že nekoč pomenkovala z njimi, a jih je v resnici uzrla prvič – vse to so bili nepogrešljivi sestavni deli njenega pernatega repertoarja. Prava zmeda pa je njene misli kot silovit orkan razmetala tistega dne, ko je zastopicala na internet.

Kogar kača piči, se zvite vrvi boji. Pregovor, ki se morda zdi nekoliko za lase privlečen in je priljubljen učni pripomoček slavistov, ko učencem razkrivajo vse slasti/pasti osebkovega odvisnika, kar verodostojno povzema resnico. Velja na mnogih področjih: kdor kdaj zamudi letalo, se naslednjič postavi v vrsto pred okence, ko se njegov let še sploh ni [...]