Pingvin je bil obupan. Tretji dan petdnevnega kolesarjenja po Toskani se mu je prilepil za družbo kar se da nezaželen obiskovalec – gospod Prehlad. Situacijo je sicer treba ustrezno osvetliti: Pingvin mu, čeravno ga ni nikoli vesel, običajno odpre vrata na stežaj že, ko ga sliši hoditi po stopnicah. In medtem, ko čaka nanj, zaskrbljeno melje, kako dolgo se bo zadržal na obisku tokrat in kako razpoložen bo. Bo ves razposajen in bo Pingvina docela potisnil v senco ali bo malodušen in se bo tiho držal v kotu? Ko je Pingvin, še ves zaspan, zavit v spalno vrečo, zaslišal zven njegovih korakov še daleč proč od šotora, se je zvil v dve gubi: ne zdaj!!!

Pingvin je oni dan doživel strahotno razočaranje – nenadejano je ostal brez svojega najljubšega izziva: premagati poslednji klanec do razglednega stolpa na Rašici, ne da bi ga kolo nekajkrat neusmiljeno otreslo s sedeža. No, pravzaprav to ni bil več izziv, ker mu je podvig že trikrat zaporedoma uspel, ampak zavoljo lanskih neuspelih poskusov se je nanj vedno znova posebno psihično pripravil. Kaj se je torej zgodilo?

Bilo je nedavne sončne sobote in oblačne nedelje, ko je Pingvin opravil izpit iz pripravljenosti na zgubljanje po neznanih poteh. Lev ga je opravil že zdavnaj, potrpežljivo je čakal, da ga še Pingvin. Ta je na njem že večkrat padel; saj se je trudil, ampak v kritičnem trenutku je zmeraj odpovedal.

Bilo je nekega poletja, ko se je Lemur še postavljal s košatim živordečim naglavnim okrasjem. Kot je bilo običajno tisto poletje, sta se s Pingvinom za konec tedna utaborila v Bovcu. Hudičevo mučno je bilo zjutraj odgrniti odeji in slediti nenapisanemu, a dostojno spoštovanemu pravilu: po raztegovanju večera v noč in tega v zgodnje jutro se je bilo treba za vsako ceno učinkovito spokoriti – v hribih ali na kolesu, pri čemer nista skoparila niti s časom niti z naporom.