Lemur je poniknil. Pingvinovo in Kokošino izpraševanje, kam se je skril, je že davno usahnilo, kajti vesta, da smisla nima poizvedovati; se bo že prikazal, ko se bodo začele spletati besede. Lemur je te mesece preprosto bil. Kje?

Kokoš ni mogla verjeti svojim ušesom. Rahlo brnenje, ki ga je bila slišala že od ranega jutra, je v žarkem soncu in kakšnih sto kilometrov jugozahodno od kraja, kjer je tik po sončnem vzhodu odprla oči, preraslo v hrup, ki je spominjal na zvok harmonike. Napela je vse moči in še enkrat razprla veke: na lesenem podestu pred kamnito kraško hišo je stal očak, ki je prav veselo raztegoval meh, dekleti pred njim pa sta urezali polko. Z oranžnim betonskim mešalcem, ki je stal na sredi dvorišča, vodjo gradbišča v delovni opravi in z obvezno pločevinko piva v roki ter lastnikom penziona v odročni vasici Slovenske Istre, ki je zrl predse skoraj tako nejeverno in izčrpano kot Kokoš, je bil prizor, kot bi vstal s strani romana Gabriela Garcie Marqueza. Ali pa kot bi z belega platna, ki je bil razpet na leseni okvir za podestom in je bil v resnici namenjen za filmske projekcije, prikorakali liki iz filma Emirja Kusturice.