Bilo je neko jesen, ko so nedavne novice o obolenjih za ptičjo gripo še preveč odmevale, da bi jih bilo mogoče preslišati. Tudi v Laosu. Od koder resda ni bilo še nobenega sporočila ne o poginih perjadi, takšne in drugačne, ne o človeških smrtih zavoljo njih, toda – gre verjeti, da jih v Laosu dosledno spremljajo? Niti ne. Oziroma, ko si tam, si absolutno prepričan, da ne. Kakopak ne greš na potovanje v pričakovanju, da te bo pokopalo kar koli na sploh, ampak prhutanja pa tudi ne bi želel v svoji bližini.

Nekje na sredi poti med Unescovim Luang Prabangom in laoško prestolnico Vientianeom je zatopljeno vase mestece Vang Vieng; ob robu gosto poraslih apnenastih vršacev gnezdi ob brbotajoči rjavi rečici Nam Song. Ob njej se je Pingvin, ki ga je dotlej razjedal neprijeten nemir, vendarle pomiril sam s sabo. Dotlej ga je občasno mučila neznosna sitnoba, pogojena z samoutemeljevanjem, da se z Levom preveč lenobno prepuščata dnevom in da brez vsakršnega napora sledita ustaljenim turističnim potem. Potep po džungli na Tajskem in potiskanje pedal do slovitih luangprabanških slapov sta ga zgolj za spoznanje unesla, sicer je bil pogosto v krču.

Pingvin zares ne mara piva. Nekaj malega ga je zlil vase zgolj v najstniških letih, ko se je seznanjal z alkoholom, ampak se mu je njegova grenkoba redno zatikala v grlu. Pozneje ga je bolj ko ne docela opustil; pravzaprav natanko ve, kolikokrat je pozabil, da mu običajno že zgolj misel nanj obrne želodec navpik: trikrat. Se je pač spozabil.