V mestnih vodometih ali pa mnogo manj uglednih mlakužah, ki po spomladanski plohi ostanejo na asfaltu, je često videti tega ali onega predstavnika ptičjega življa, ki v nekakšni zamaknjenosti stopica po vodi in si nežno moči eno pero za drugim. Golobi, vrabci, vrane, kosi … radoživo čofotajo in se navihano škropijo, kot bi bili cel teden nestrpno čakali, da se na nedeljsko popoldne očedijo in okopani skočijo v nov delovni teden. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi se kopeli veselile kokoši? Ne, mnogo stvari je, ki jih te tolste ptice, ki se jih po krivem drži sloves topoumnih, počno z veseljem – a poskakovati naokrog z od mokrote zlepljenim perjem ni njihovo priljubljeno opravilo.

Bil je tak prijeten poletni dan (o kakšnih te dni sanjarimo), ko je bil vzpon na Šmarno goro popoldne gotova izbira. Pa se je, kakopak, poletnemu vremenu primerno sčasoma poslabšal in tja proti poznemu popoldnevu so začeli zagrinjati nebo črnikasti oblaki. Saj ne, da bi to kaj načelo namen; Pingvin in Lemur sta presodila – oziroma presodili (pa naju učlovečimo!), da bosta že pravočasno sestopili.