Zgodilo se je – še zdaleč ne, kar se je moralo zgoditi, Pingvin je celo dolga leta obstajal v prepričanju, da se to ne bo zgodilo nikoli! Namreč, da bo v Paklenici lezel prvi. Pod to bi se bil pripravljen podpisati zgolj, če bi imel scenarij oznako ZF. Misel na svedrovec globoko pod podplatom, obtežen pas, ki se med premikanjem oglaša kakor ksilofon, in na vrv, ki se polagoma spreminja v svinec, vse to ga je že dolgo tega prepričalo, da bo v večraztežajnih smereh za vekomaj drugi. Ampak potem je po nekem čudežu nafitnesiral psiho v kratkih smereh in naposled nekega dne dahnil: Jaz bom pa vpenjal v Paklenici!

„Ne morem se ločiti od kopnega.“ Če to izreče Lev, pa res ni šale. Lemurjeve oči so nepremično zrle proti skali, rep je že nekaj časa nemočno visel ob steni, na katero se je trdno zagozdil, ko je dosegel vrh prvega raztežaja preklicanega Barba Antin. Do njega se je privlekel kot obnemogla žival in v tistem trenutku mu ni bilo prav nič več do adrenalinskih podvigov. Pa čeprav si je za veliki cilj zadal, da premaga to prečko, ki ga je nekoč že otresla s sebe.

Neki pomladni vikend sta Pingvin in Lev, že precej vešča premagovanja kamnitih sten, odpeljala Lemurja v Paklenico. Družbo jim je delal še en primerek zveri, ki sicer ni razkril prave identitete, a je bil po značilnostih še najbliže jamskemu človeku. Lemur je seveda potreboval plezalnega badija, pa tudi sicer mu je bil Jamski človek zelo [...]