Lev in Pingvin sta se nekega peklensko vročega popoldneva odpravila na njuno drugo skupno turo, na kateri sta namerava prespati na prostem. Pingvin se je že sprostil, se počasi privadil, da ne potrebuje varovalnega ščita v obliki sten in strehe; odkar ga je Lev odpeljal v hribe pod zvezde, si je tudi sam želel zgolj toplih vreč in nikakor ne družbe preostalih v hribih. (Pingvin se sicer malce boji, da ga utegne ljubezen do samote nekoč pripeljati do sto let samote.) Iznad Trente sta se najprej vzpela do planine Za skalo, drug dan pa po brezpotju na Travnik.

V mestnih vodometih ali pa mnogo manj uglednih mlakužah, ki po spomladanski plohi ostanejo na asfaltu, je često videti tega ali onega predstavnika ptičjega življa, ki v nekakšni zamaknjenosti stopica po vodi in si nežno moči eno pero za drugim. Golobi, vrabci, vrane, kosi … radoživo čofotajo in se navihano škropijo, kot bi bili cel teden nestrpno čakali, da se na nedeljsko popoldne očedijo in okopani skočijo v nov delovni teden. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi se kopeli veselile kokoši? Ne, mnogo stvari je, ki jih te tolste ptice, ki se jih po krivem drži sloves topoumnih, počno z veseljem – a poskakovati naokrog z od mokrote zlepljenim perjem ni njihovo priljubljeno opravilo.