“Baba. Zelo zahtevna (pot)”. Lemur in Pingvin sta se namrdnila. Njima doslej Velika Baba, v nadaljevanju Baba, ni povzročala prav nikakršnih tegob. Zatorej sta sklenila, da bosta vsem dedcem dokazala, da z babami ni nobenega hudiča, da se jih da zlahka prenašati in prav tako osvojiti. (Lemur in Pingvin sta sicer dve mali babi, ki sta se tega dne odločili stopiti na veliko nad Jezerskim – bistveno višjo od njiju; rasnemu hormonu je pošla sapa pri 2127 metrih.) Toda … Slabo sta predvidela nadaljevanje in na koncu sta se morala vdati: z babami je res hudič!

Zgodilo se je – še zdaleč ne, kar se je moralo zgoditi, Pingvin je celo dolga leta obstajal v prepričanju, da se to ne bo zgodilo nikoli! Namreč, da bo v Paklenici lezel prvi. Pod to bi se bil pripravljen podpisati zgolj, če bi imel scenarij oznako ZF. Misel na svedrovec globoko pod podplatom, obtežen pas, ki se med premikanjem oglaša kakor ksilofon, in na vrv, ki se polagoma spreminja v svinec, vse to ga je že dolgo tega prepričalo, da bo v večraztežajnih smereh za vekomaj drugi. Ampak potem je po nekem čudežu nafitnesiral psiho v kratkih smereh in naposled nekega dne dahnil: Jaz bom pa vpenjal v Paklenici!

Pingvin je zadovoljno visel na vrvi tik pod vpetim kompletom, otresal utrujene ročice in obotavljaje zrl kvišku. Lev mu je spodaj prigovarjal, naj nadaljuje do vrha, da padec, če se mu morebiti pripeti, ne bo dramatičen, saj smer visi in bo pač obbingljal v zraku. S čimer se je strinjal – če že mora pasti med vpenjanjem, je previs zagotovo najboljše pomirjevalo za razgrete živce. Nekaj moči mu je še preostalo, pred sabo je imel le še dva svedra in sidrišče ter vsaj v začetku precej dobre oprimke. Opogumljen se je torej sklenil odriniti naprej. V previsni 6b!!!

Pingvinu je že leta docela jasno, Levu pa dotlej še ni bilo: čemu ubirati ustaljene poti, če so na voljo tudi obupno skrotovičene? Pri čemer gre za povsem nezavedno prizadevanje – saj ne, da ne bi tudi Pingvin na glas stremel k premočrtnim potem; a čudna naključja ga vedno znova pahnejo z njih v navidezni [...]

Pingvina in Lemurja so drugi teden februarja milostno izpustili iz zverinjaka. Rekreacija bo dobro dela njunima nemirnima dušcama, kaj šele umoma, ki si vsak dan neutrudno prizadevata prispevati k dobrobiti človeške družbe, sta modro utemeljila svoj pobeg. Vsesplošna zimska malodušnost je namreč Pingvina pognala v obupano iskanje luči sveta, Lemur pa se je po njegovo težo že povsem usločil.

Oni dan se je Pingvin blago sporekel s pripadnikom ločine, ki strogo zavrača verjetnost Murphyjevega zakona. Pingvin je namreč prepričan, da je Murphyjev zakon vseobče spoštovan dosledneje kot vsi uradni slovenski zakoni. To mu vseskozi potrjujejo denimo izbori napačnih vrst pred blagajnami. Ali mokra glava, ker je dežnik doma, ko bi jo moral varovati, in v torbi, ko sonce vztraja nad njo. In podobno. Pravzaprav je to zakon, ki bi ga najraje kršil, ampak ga preprosto ne moreš.

Poslednji dokaz za to pa je Pingvinu zagotovilo nedavno potovanje z Levom po Sardiniji …

Neki pomladni vikend sta Pingvin in Lev, že precej vešča premagovanja kamnitih sten, odpeljala Lemurja v Paklenico. Družbo jim je delal še en primerek zveri, ki sicer ni razkril prave identitete, a je bil po značilnostih še najbliže jamskemu človeku. Lemur je seveda potreboval plezalnega badija, pa tudi sicer mu je bil Jamski človek zelo [...]

Pingvin se ni mogel nikoli postavljati z občutkom za orientacijo. Bržkone gre za genetsko motnjo. V pojasnilo: njegova starša, recimo, kljub temu, da že domala štirideset let odhajata skorajda vsako zimo na smučanje v isto avstrijsko vasico, nekje na sredi poti, na istem razcepu, domala vsakič zapadeta v predločitveno krizo – nihče od njiju ni prav odločen, kateri krak je pravi, in tudi zediniti se o tem nikakor ne zmoreta.