Pingvin in Lev sta se med nedavnim potepanjem po patagonskih hribih že zaskrbljeno spraševala, ali se jima bo sploh kaj takega pripetilo, da bi bilo vredno vandravskega zapisa. Vse je bilo brezhibno: ob prihodu v Argentino jima niso izgubili prtljage, med potovanjem skorajda ni deževalo, predvsem pa sta se jima Fitz Roy in Cerro Torre prikazala na modrem nebu že prvega dne, ko sta prispela v El Chalten! (Tudi ščurek jim je zlezel v posteljo samo enkrat, ampak to je bilo že na koncu potovanja.) Brezveze … No, potem pa se je vendarle dogodilo nekaj, kakopak, v hipu, ko se je Pingvin odlepil od Leva in se podal za tri ure sam v prostrane čilenske gozdove …

Lemur, Lev in Pingvin so se ponižno strinjali, da so zbrali v svojem življenju dovolj grehov, da se morajo zanje spokoriti. Zato so se na današnji dan, potem, ko so presodili, da je tudi ustrezno zatemnjen z zloveščimi nevihtnimi oblaki, opravili v Pekel. Sicer so se strinjali tudi o tem, da pretiravati s pokoro le ne gre oziroma da jim zanjo ni treba potrošiti preveč časa in tudi pregloboko v peklenska nedrja se jim ni treba spustiti. Pa so krenili kar v priročno najbližji Pekel, pri Borovnici. Toda – Pekel je pekel, da se ne bi kdo razhudil, da so izbrali chicken way.