Pingvin je oni dan doživel strahotno razočaranje – nenadejano je ostal brez svojega najljubšega izziva: premagati poslednji klanec do razglednega stolpa na Rašici, ne da bi ga kolo nekajkrat neusmiljeno otreslo s sedeža. No, pravzaprav to ni bil več izziv, ker mu je podvig že trikrat zaporedoma uspel, ampak zavoljo lanskih neuspelih poskusov se je nanj vedno znova posebno psihično pripravil. Kaj se je torej zgodilo?

Kokoš je pred leti po spletu zabavnih naključij, a tudi tedna trdega dela v slovenskih planinah prišla do čudovitega novega gorskega kolesa (za tehnične podrobnosti glej zapis Z vetrom v perju po creskih klancih). Kolo se je zapeljivo zlato lesketalo, imelo zanimivo oblikovane robustne vilice, ki so bile v krasnem kontrastu z minimalističnim sedežem, in nekako bodikave plašče na gumah. Postavljeno v kuhinjo, nekam med mizo in kredenco s kuharskimi knjigami, je skratka funkcioniralo kot dovršen pohištveni dodatek. Poleg tega je imelo še to prednost, da se je na krmilo dalo obešati plašče in suknjiče, in ker je bilo komajda kaj voženo in so bile gume večinoma brezhibno čiste, se je kdaj pa kdaj kakšnemu gostu utrnila misel, da je s Kolesom naredil kak krog po stanovanju. Kokoš ni oporekala, na gorsko kolo v kuhinji, za marsikoga nenavaden kos opreme, se je sčasoma navadila in ko je bila prenova končana, ga je s težkim srcem odpeljala v klet, kjer mu je bilo od vsega začetka odmerjeno mesto.