Vsaki živali se kdaj zgodi, da obtiči. Tako kot je Lemur lani od spomladi do pozne jeseni dolgo časa preprosto samo bil, med drugim pri Bariču, se je tudi Kokoš letos nekolikanj zagozdila. Najprej zelo dolgo pri Bariču in njegovih golobih, nato pa je kmalu po novem letu malce nerodno stopila čez (Kraški) rob in zgrmela. Uuuups, človeku – kaj šele Kokoši – hitro spodrsne. In ker Kokoš ni ravno najboljši letalec, je vsaj še enkrat toliko trajalo, da je izpod roba spet prifrfotala na vrh. Više, hitreje, močneje!

Lemur je poniknil. Pingvinovo in Kokošino izpraševanje, kam se je skril, je že davno usahnilo, kajti vesta, da smisla nima poizvedovati; se bo že prikazal, ko se bodo začele spletati besede. Lemur je te mesece preprosto bil. Kje?

Kokoš ni mogla verjeti svojim ušesom. Rahlo brnenje, ki ga je bila slišala že od ranega jutra, je v žarkem soncu in kakšnih sto kilometrov jugozahodno od kraja, kjer je tik po sončnem vzhodu odprla oči, preraslo v hrup, ki je spominjal na zvok harmonike. Napela je vse moči in še enkrat razprla veke: na lesenem podestu pred kamnito kraško hišo je stal očak, ki je prav veselo raztegoval meh, dekleti pred njim pa sta urezali polko. Z oranžnim betonskim mešalcem, ki je stal na sredi dvorišča, vodjo gradbišča v delovni opravi in z obvezno pločevinko piva v roki ter lastnikom penziona v odročni vasici Slovenske Istre, ki je zrl predse skoraj tako nejeverno in izčrpano kot Kokoš, je bil prizor, kot bi vstal s strani romana Gabriela Garcie Marqueza. Ali pa kot bi z belega platna, ki je bil razpet na leseni okvir za podestom in je bil v resnici namenjen za filmske projekcije, prikorakali liki iz filma Emirja Kusturice.