V mestnih vodometih ali pa mnogo manj uglednih mlakužah, ki po spomladanski plohi ostanejo na asfaltu, je često videti tega ali onega predstavnika ptičjega življa, ki v nekakšni zamaknjenosti stopica po vodi in si nežno moči eno pero za drugim. Golobi, vrabci, vrane, kosi … radoživo čofotajo in se navihano škropijo, kot bi bili cel teden nestrpno čakali, da se na nedeljsko popoldne očedijo in okopani skočijo v nov delovni teden. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi se kopeli veselile kokoši? Ne, mnogo stvari je, ki jih te tolste ptice, ki se jih po krivem drži sloves topoumnih, počno z veseljem – a poskakovati naokrog z od mokrote zlepljenim perjem ni njihovo priljubljeno opravilo.

Kokoš je preudarna ptica, ki se založi s stvarmi, še preden ji zmanjkajo; predvsem vino rada nakupuje na zalogo. V družbi z nekaj somišljeniki – Polhom, Sovo in Mišjo in njuno mladičko -, se je na spomladanski konec tedna podala v slovensko vinorodno regijo. Ker se izbiranje in nakupovanje žlahtne kapljice utegne zavleči, so si v imenu previdnosti in družbene ozaveščenosti rezervirali prenočišče.