“Baba. Zelo zahtevna (pot)”. Lemur in Pingvin sta se namrdnila. Njima doslej Velika Baba, v nadaljevanju Baba, ni povzročala prav nikakršnih tegob. Zatorej sta sklenila, da bosta vsem dedcem dokazala, da z babami ni nobenega hudiča, da se jih da zlahka prenašati in prav tako osvojiti. (Lemur in Pingvin sta sicer dve mali babi, ki sta se tega dne odločili stopiti na veliko nad Jezerskim – bistveno višjo od njiju; rasnemu hormonu je pošla sapa pri 2127 metrih.) Toda … Slabo sta predvidela nadaljevanje in na koncu sta se morala vdati: z babami je res hudič!

Bil je eden tistih poletnih dni, za katere upaš, da se bodo zataknili v času in nikoli končali. Se ve: oblaki so se, bržkone naveličani istega neba, zavlekli kdo ve kam. Tako se je lahko čezenj lenobno raztegnilo sonce – ne da bi pri tem moralo nenehno oprezati, kdaj ga bodo oblaki skušali izriniti iz kadra. In v tem brezhibnem dnevu sta se Lev in Pingvin s prijateljema zarana odpravila v hribe: na Tolminski Kuk jo mahnejo, so sklenili.

Pingvina in Lemurja so drugi teden februarja milostno izpustili iz zverinjaka. Rekreacija bo dobro dela njunima nemirnima dušcama, kaj šele umoma, ki si vsak dan neutrudno prizadevata prispevati k dobrobiti človeške družbe, sta modro utemeljila svoj pobeg. Vsesplošna zimska malodušnost je namreč Pingvina pognala v obupano iskanje luči sveta, Lemur pa se je po njegovo težo že povsem usločil.

Neki pomladni vikend sta Pingvin in Lev, že precej vešča premagovanja kamnitih sten, odpeljala Lemurja v Paklenico. Družbo jim je delal še en primerek zveri, ki sicer ni razkril prave identitete, a je bil po značilnostih še najbliže jamskemu človeku. Lemur je seveda potreboval plezalnega badija, pa tudi sicer mu je bil Jamski človek zelo [...]