Živalski druščini (sedem se jih je preštelo s skupaj 16 nogami) je v soboto uspelo zgrešiti gaz do Slemena (na fotografiji) in si ga je zgolj ogledala z Vrtaškega vrha (1898 m). Pingvin zato svetuje vsakomur, ki bi želel pozimi pohoditi Sleme brez nižjega soseda, da po Vrtaški planini vestno opreza za razcepom gazi. Strmina klanca na začetku poti je upravičila svoj sloves in ga vmes še začinila z daljšimi zaplatami ledu (ne, snega ni bilo na začetku nič). Če je druščina zgrešila vrh, je pa ob mraku našla oštirja brez primere. Leva in Mroža je odpravil izpod strehe v precej prešernem razpoloženju … Ime in naslov je Pingvin zamrznil v domačem igluju. Po potrebu ju odtali.

Lev, Čuk in Pingvin so tega dopoldneva obstali kot vkopani: kje je sneg??? Slab občutek jih je navdajal že, ko so zavijali po cesti proti Ljubelju in opazovali spričo letnega časa (ziiima!!!) nenavadno rjave hribe. Še špičasti vrhovi so se zdeli sumljivo sivo-beli; kakor da bi orjaški veter ne zgolj pometal z njih, ampak tudi z vso vnemo vklopil vrtalnik in kopal sneg, dokler mu ni pošla sapa. K sreči očitno ne premore precejšnje zmogljivosti pljuč, kajti povsem mu nečedno delo ni uspelo. Skratka, trojica je, potem ko se je napravila v popolno zimsko hribovsko opremo, strmela v zeleniško smučišče grozno neugledne barve: belo-rjave namesto bleščeče bele, iz snežnih zaplat pa so štrlele paličice pozimi bolj ko ne pogubljenega rastja.

Pingvin ne pomni, da bi ga kdo ali kaj kdajkoli tako neusmiljeno prinašal naokoli kakor Porezen (porno-zen, kakor je pripomnila Kokoš, čeravno trdi, da to ni zraslo na njenem steljniku). Pičlih 1630 metrov premore, vrh komajda izbezaš iz dolgega grebena, poti nanj so prej ko ne zložne. Ampak bojda pozimi, povzeto po enem od vodnikov, „ni od muh“ – je pa muhast! Pingvin se je nadenj spravil že štirikrat in vselej stopil na vrh v megli in vetru, ki ga še Popaj ne bi mogel obvladati s svojimi napihnjenimi podlahtmi! Pri čemer je trikrat zagotovo premišljeno izbral dan, ko je vremenska napoved obljubljala, da pride na obisk sonce. Potem pa mu je, kdo ve, zakaj, zadala haus arest!

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …

Prejšnjo nedeljo so se Lemur, Lev in Pingvin odpravili v sneg v hribe nad Martuljkom; dva cilja so si zadali: Kresišče in Veliki kurji vrh. (Pri slednjem je treba povedati, da so pogrešali Kokoš, ki bi bila najbolj pristojna za pristop nanj.) Pridno so hodili, a na koncu obstali pod obema … Pa jih ni nič sram.

Bilo je noro. V brezhibni modrini se je orisal klju?ni del poti tega dne: osrednja grapa v Škrbinski ploš?i nad Tolminom. Dolg koni?ast jezik se je vlekel z vršnega roba gladke ploš?e, ki jo je sneg oblival kot stopljen sladoled. Da toliko snega pa v teh hribih še ni videl, je zadovoljno pripomnil Lev, ki se je tod potikal že ve?krat kot Pingvin.