Sedemsto roza hudičev, se je zareklo Pingvinu, ko je obstal nad ozkim koritom, v katerem se je divje premetavala voda in škropila vsenaokoli. Čeravno je korito zakrivalo pogled v globino, mu je bilo nadaljevanje povsem znano: 40-metrski navpični slap, po katerem se bo treba spustiti na vrvi. Pingvin se je začel blago potresavati, prav tako so debelo požirale slino vse preostale žival’ce, ki so se počasi nakapljale na rob stene. Toda – epilog, navzlic vseobčem strahu, je bil lahko kajpada le eden: top šit, kakor bi spust zagotovo slikovito povzela najbolj visokorasla med žival’cami!

Lev, Čuk in Pingvin so tega dopoldneva obstali kot vkopani: kje je sneg??? Slab občutek jih je navdajal že, ko so zavijali po cesti proti Ljubelju in opazovali spričo letnega časa (ziiima!!!) nenavadno rjave hribe. Še špičasti vrhovi so se zdeli sumljivo sivo-beli; kakor da bi orjaški veter ne zgolj pometal z njih, ampak tudi z vso vnemo vklopil vrtalnik in kopal sneg, dokler mu ni pošla sapa. K sreči očitno ne premore precejšnje zmogljivosti pljuč, kajti povsem mu nečedno delo ni uspelo. Skratka, trojica je, potem ko se je napravila v popolno zimsko hribovsko opremo, strmela v zeleniško smučišče grozno neugledne barve: belo-rjave namesto bleščeče bele, iz snežnih zaplat pa so štrlele paličice pozimi bolj ko ne pogubljenega rastja.

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …

Vstati ob štirih zjutraj? Zlahka! Lev in Pingvin sta se v zadnjem času zaprisegla zgodnjemu vstajanju, ampak to čast namenjata zgolj – hribom. (Povsem po resnici ob tej nehumani uri prej ko ne medlita od zaspanosti in niti najmanj od sreče, ampak preklopita sanje nemudoma v sanjarjenje o prepadnih ostenjih, nazobčanih grebenih, prepišnih vrhovih, ki jim velikodušno naklonjata neprespane ure.) Saj sta se za hribe vselej budila zgodaj, ampak poleti je dan dolg in čemu bi pretiravala s prehitevanjem sonca? No, danes jima je budilka neusmiljeno zacvilila, ko to še ni utegnilo niti prvič zazehati. Lenoba.

Bil je eden tistih poletnih dni, za katere upaš, da se bodo zataknili v času in nikoli končali. Se ve: oblaki so se, bržkone naveličani istega neba, zavlekli kdo ve kam. Tako se je lahko čezenj lenobno raztegnilo sonce – ne da bi pri tem moralo nenehno oprezati, kdaj ga bodo oblaki skušali izriniti iz kadra. In v tem brezhibnem dnevu sta se Lev in Pingvin s prijateljema zarana odpravila v hribe: na Tolminski Kuk jo mahnejo, so sklenili.

Pingvina in Lemurja so drugi teden februarja milostno izpustili iz zverinjaka. Rekreacija bo dobro dela njunima nemirnima dušcama, kaj šele umoma, ki si vsak dan neutrudno prizadevata prispevati k dobrobiti človeške družbe, sta modro utemeljila svoj pobeg. Vsesplošna zimska malodušnost je namreč Pingvina pognala v obupano iskanje luči sveta, Lemur pa se je po njegovo težo že povsem usločil.

Pingvin se je znašel v neznosni stiski. Ne pomni, kdaj ga je nazadnje razsvetlila luč sveta (=sonce), pa tudi če mu jo vendarle uspe ugledati, mu nemudoma uide. Še hitreje kot spomin zlati ribici. Čeravno se vztrajno roteče obrača proti nebu in si skuša izprositi vsaj kanček nje, ga ne usliši. Poskusil je že z [...]

Oni dan se je Pingvin blago sporekel s pripadnikom ločine, ki strogo zavrača verjetnost Murphyjevega zakona. Pingvin je namreč prepričan, da je Murphyjev zakon vseobče spoštovan dosledneje kot vsi uradni slovenski zakoni. To mu vseskozi potrjujejo denimo izbori napačnih vrst pred blagajnami. Ali mokra glava, ker je dežnik doma, ko bi jo moral varovati, in v torbi, ko sonce vztraja nad njo. In podobno. Pravzaprav je to zakon, ki bi ga najraje kršil, ampak ga preprosto ne moreš.

Poslednji dokaz za to pa je Pingvinu zagotovilo nedavno potovanje z Levom po Sardiniji …

Kje imajo bovške prigode začetek, je težko reči, prav tako, kdaj natančno je nastal klub bovških kokoši. Zagotovo pa mu ni botroval en sam dogodek. Moralo jih je biti že cel niz, da sva si drznili nadeti veličastni naziv (ki seveda še zdaleč ni tako eksotičen, kot sta Pingvin in Lemur). Ko sva ga enkrat [...]