Pingvin je zadovoljno visel na vrvi tik pod vpetim kompletom, otresal utrujene ročice in obotavljaje zrl kvišku. Lev mu je spodaj prigovarjal, naj nadaljuje do vrha, da padec, če se mu morebiti pripeti, ne bo dramatičen, saj smer visi in bo pač obbingljal v zraku. S čimer se je strinjal – če že mora pasti med vpenjanjem, je previs zagotovo najboljše pomirjevalo za razgrete živce. Nekaj moči mu je še preostalo, pred sabo je imel le še dva svedra in sidrišče ter vsaj v začetku precej dobre oprimke. Opogumljen se je torej sklenil odriniti naprej. V previsni 6b!!!

„Ne morem se ločiti od kopnega.“ Če to izreče Lev, pa res ni šale. Lemurjeve oči so nepremično zrle proti skali, rep je že nekaj časa nemočno visel ob steni, na katero se je trdno zagozdil, ko je dosegel vrh prvega raztežaja preklicanega Barba Antin. Do njega se je privlekel kot obnemogla žival in v tistem trenutku mu ni bilo prav nič več do adrenalinskih podvigov. Pa čeprav si je za veliki cilj zadal, da premaga to prečko, ki ga je nekoč že otresla s sebe.