Bilo je neizogibno – če je kdo iz trojice Lev, Lemur in Pingvin kdaj podvomil, da ga občasno daje bipolarna motnja (resda v zelo blagi različici …), bi se moral ta konec tedna dokončno vdati dogmatičnemu prepričanju, da ga. Kako sicer pojasniti njihov nenadni skok iz arene črnine, presežka decibelov in alkoholiziranosti v zavetje zelenja, molčečih ostenij in gluhe tišine v samo pičlih dveh nočeh? No, dobro, res niso padli iz depresije v manijo ali nasprotno, ampak vendarle; hm, kaj pa bipolarna ambientalna motnja? To obstaja? Konec dogme, Pingvin spet dvomi!

Bil je eden tistih poletnih dni, za katere upaš, da se bodo zataknili v času in nikoli končali. Se ve: oblaki so se, bržkone naveličani istega neba, zavlekli kdo ve kam. Tako se je lahko čezenj lenobno raztegnilo sonce – ne da bi pri tem moralo nenehno oprezati, kdaj ga bodo oblaki skušali izriniti iz kadra. In v tem brezhibnem dnevu sta se Lev in Pingvin s prijateljema zarana odpravila v hribe: na Tolminski Kuk jo mahnejo, so sklenili.

Bilo je noro. V brezhibni modrini se je orisal klju?ni del poti tega dne: osrednja grapa v Škrbinski ploš?i nad Tolminom. Dolg koni?ast jezik se je vlekel z vršnega roba gladke ploš?e, ki jo je sneg oblival kot stopljen sladoled. Da toliko snega pa v teh hribih še ni videl, je zadovoljno pripomnil Lev, ki se je tod potikal že ve?krat kot Pingvin.