Nedeljsko dopoldne na Vršiču. Lev in Pingvin sta komajda ulovila oči, da jima niso izpadle iz jamic – a sta po pomoti zašla na sejem rabljenih avtomobilov? So preselili sem BTC in so siva ostenja zgolj njuna utvara? Sivolas pobiralec parkirnine ju je pomiril; v BTC-ju je navsezadnje parkirišče zastonj! Avtomobili pa tudi niso bili ovešeni s cenami. Bo že prav. Namenila sta se sicer po brezpotju na Veliko in Zadnjo Mojstrovko pa na Travnik in nazaj prav tako po poteh, ki jih ni. In ljudi na njih prav tako ne.

Lev in Pingvin sta se oni dan podala na kolesarjenje po Bloški planoti. Pingvin je nanagloma izbral pot, ura je razbijala že proti poldnevu, zato sta urno privila na streho njunega podolgovatega zelenca, ki boleha za kronično kožno boleznijo, prtljažnike, upela vanje kolesa in oddrvela v Velike Lašče, na izhodišče izleta. Le malo, preden sta zavrla in parkirala pred velikolaščanskim (vsakršna podobnost z velikim Laškim je zgolj naključna!) pokopališčem, pa se je Pingvin stresel: kolesarila bosta po Medvedji deželi!

Lev in Pingvin sta se nekega peklensko vročega popoldneva odpravila na njuno drugo skupno turo, na kateri sta namerava prespati na prostem. Pingvin se je že sprostil, se počasi privadil, da ne potrebuje varovalnega ščita v obliki sten in strehe; odkar ga je Lev odpeljal v hribe pod zvezde, si je tudi sam želel zgolj toplih vreč in nikakor ne družbe preostalih v hribih. (Pingvin se sicer malce boji, da ga utegne ljubezen do samote nekoč pripeljati do sto let samote.) Iznad Trente sta se najprej vzpela do planine Za skalo, drug dan pa po brezpotju na Travnik.

Bilo je nedavne sončne sobote in oblačne nedelje, ko je Pingvin opravil izpit iz pripravljenosti na zgubljanje po neznanih poteh. Lev ga je opravil že zdavnaj, potrpežljivo je čakal, da ga še Pingvin. Ta je na njem že večkrat padel; saj se je trudil, ampak v kritičnem trenutku je zmeraj odpovedal.