Pingvin je zadovoljno visel na vrvi tik pod vpetim kompletom, otresal utrujene ročice in obotavljaje zrl kvišku. Lev mu je spodaj prigovarjal, naj nadaljuje do vrha, da padec, če se mu morebiti pripeti, ne bo dramatičen, saj smer visi in bo pač obbingljal v zraku. S čimer se je strinjal – če že mora pasti med vpenjanjem, je previs zagotovo najboljše pomirjevalo za razgrete živce. Nekaj moči mu je še preostalo, pred sabo je imel le še dva svedra in sidrišče ter vsaj v začetku precej dobre oprimke. Opogumljen se je torej sklenil odriniti naprej. V previsni 6b!!!

Pingvin ne pomni, da bi ga kdo ali kaj kdajkoli tako neusmiljeno prinašal naokoli kakor Porezen (porno-zen, kakor je pripomnila Kokoš, čeravno trdi, da to ni zraslo na njenem steljniku). Pičlih 1630 metrov premore, vrh komajda izbezaš iz dolgega grebena, poti nanj so prej ko ne zložne. Ampak bojda pozimi, povzeto po enem od vodnikov, „ni od muh“ – je pa muhast! Pingvin se je nadenj spravil že štirikrat in vselej stopil na vrh v megli in vetru, ki ga še Popaj ne bi mogel obvladati s svojimi napihnjenimi podlahtmi! Pri čemer je trikrat zagotovo premišljeno izbral dan, ko je vremenska napoved obljubljala, da pride na obisk sonce. Potem pa mu je, kdo ve, zakaj, zadala haus arest!

Lev in Pingvin sta se skorajda ob letu osorej vnovič vzpela na Stol. Tokrat v razširjeni odpravi, vštevši Mroža in njegovo družico ter Sovo in Čuka. Skupinica jo je mahnila po prijazni Žirovniški poti izpred Valvasorjevega doma (zadnjikrat sta stopila navkreber iz Avstrije po ferati in se spustila v dolino čez nenadejane trdne snežne zaplate), v jutranjem soncu, ki je obetalo prijeten potep in gorniške razglede, kakor se spodobi za 2236 metrov višine. Pa sta megla in veter spet skovala zaroto …

Lemur in Pingvin sta se danes nedvomno presegla. Ko sta pod orjaškim križem na vrhu Storžiča (2132 metrov) preverila uro, je ta kazala: 8.20. Nihče od njiju ni še nikoli stal tako zgodaj tako visoko. Za povrh sta prehitela predviden čas vzpona za debelih štirideset minut! Zatorej jima res ne gre zameriti ščepa napuha, s katerim sta se brez vsakršne slabe vesti posula, ko sta stopila na vrh …

Prijetni jutranji hlad je poščegetal Kokoš po perju, ko je nekaj ur po sončnem vzhodu odprla zadrgo na predprostoru in se zazrla v sinje modro nebo. Po silovitih nevihtah – prejšnji dan je vreme prav zares pokazalo priostrene zobčke in razcefralo velikanski senčnik pred prikolico – je bilo kot oprano. Pernati sorodniki so poskakovali z ene oljčne vejice na drugo in si popevali za nepoznavalčevo uho brezvezne tri tone, Kokoš pa je zelo dobro razumela, kaj kličejo: »Na kolo, na kolo!«