Ena prvih stvari, ki sta se jo Lemur in Pingvin lotila v Lizboni, je bilo poiskati svojega oštirja. Pravzaprav sta ga našla bolj po naključju, lačna in željna še česa za poplakniti tisto, kar jima bo pozno zvečer dano za pod zob. K sreči je Lemur naglo zavrl Pingvinove pomisleke, ali naj res stopita v prvo prazno zanikrno betulo na poti (kar se bere: niti sto metrov proč od njunega hostla z roza blazinicami in debelo mačko). Tako sta namreč odkrila Nelsona, najboljšega med oštirji! Za povrh pa sta se vrnila iz Lizbone v prepričanju, da so na pogled kilave betule najboljše. Pingvinu je to postalo jasno v hipu, ko ga je slabost prvič pognala na stranišče – po edini večerji, ki sta si jo omislila v gostilni, ki ni bila videti kakor zatočišče napol brezdomnih.

Nad starimi, ljubkimi hišami v Lizboni, oblečenimi v pisane keramične ploščice, se baha Sao Jorge, grad, kakor se pač spodobi za vsako mesto, ki da kaj nase. (Saj, kako pa naj bi se visoka gosposka oblast obranila razbojnikov, ki so občasno prihrumeli požgat vse do tal, pobiti vse moško in pobrat vse lepo žensko?) Lemur in Pingvin sta med svojim nedavnim vandranjem po Lizboni, kakor vsak vesten turist, kakopak sklenili obiskati tudi grad.

Kokoš je preudarna ptica, ki se založi s stvarmi, še preden ji zmanjkajo; predvsem vino rada nakupuje na zalogo. V družbi z nekaj somišljeniki – Polhom, Sovo in Mišjo in njuno mladičko -, se je na spomladanski konec tedna podala v slovensko vinorodno regijo. Ker se izbiranje in nakupovanje žlahtne kapljice utegne zavleči, so si v imenu previdnosti in družbene ozaveščenosti rezervirali prenočišče.

Pingvin zares ne mara piva. Nekaj malega ga je zlil vase zgolj v najstniških letih, ko se je seznanjal z alkoholom, ampak se mu je njegova grenkoba redno zatikala v grlu. Pozneje ga je bolj ko ne docela opustil; pravzaprav natanko ve, kolikokrat je pozabil, da mu običajno že zgolj misel nanj obrne želodec navpik: trikrat. Se je pač spozabil.