Po dolgem premišljevanju oz. bolje rečeno hihitanju iz ozadja ob prebiranju vandrarij iz kokošljih, pingvinjih in lemurjevih logov, se je tudi Kozica odločila, da stopi iz sence. In kaj je bolj primernega kot zmagoslavni trenutek (no, v resnici je bilo bolj za celih devet ur zmagoslavnih trenutkov), ko je kljub svojemu strahu pred vsem kar [...]

Pingvin je včeraj v hribih doživel krst. (Metaforično!) Ne, ne, ni upravičeval svojega slovenstva na Triglavu, tam so ga že pred časom namlatili z vrvjo, ampak je bil prvič sam s sabo v gorah! (Šmarna in Polhograjska sta spričo nekolikanj skromne rasti izvzeti.) In ker niti ni shizofren, se pravi, da je bil na poti zares sam, utemeljeno oznanja včerajšnji dan za svojo malo osebno prelomnico. Poleg tega pa se mu je na njegovi prvi samostojni gorski turi dogodilo še snidenje s – kozorogom! Tako popoln dan je bil …

Pingvin je oni dan doživel strahotno razočaranje – nenadejano je ostal brez svojega najljubšega izziva: premagati poslednji klanec do razglednega stolpa na Rašici, ne da bi ga kolo nekajkrat neusmiljeno otreslo s sedeža. No, pravzaprav to ni bil več izziv, ker mu je podvig že trikrat zaporedoma uspel, ampak zavoljo lanskih neuspelih poskusov se je nanj vedno znova posebno psihično pripravil. Kaj se je torej zgodilo?